Nov tečaj ročne masaže na stolu


h1 5.12.2012

Nataša, udeleženka tečaja:

“Ko sem se prijavila na tečaj, si kljub pogledanemu videu, nisem niti pod razno predstavljala, da je ta masaža tako zahtevna (danes me pošteno bolijo noge ;-) ), ampak sta vidva vse enkratno odpredavala in nas naučila res ogromno. Sta super, oba delujeta neverjetno usklajeno, tečaj vodita z lahkoto in se resnično potrudita, da nas naučita.”

Primož, udeleženec tečaja:

“Preden sem se udeležil tečaja sem imel priložnost pogledati video posnetek stol masaže. Videti je bila tako učinkovita, elegantna in preprosta, da sem celo razmišljal, da bi jo verjetno lahko osvojil tudi brez tečaja. No, kljub temu sem se odločil za udeležbo in zdaj vem, da se je sam nikoli ne bi mogel naučiti pravilno izvajati. Masaža je res učinkovita in elegantna, je pa daleč od tega, da bi bila tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled. Vsak gib, vsak položaj, vsak pritisk ima svoj točno določen namen. In tega se lahko naučiš le na tečaju.”

Zakaj se morate naučiti to tehniko?

- Ker vas bomo skozi tečaj naučili, kako s čim manj napora narediti veliko,
- ker bodo tehnike obvarovale vaše sklepe in telo pred poškodbami,
- ker jih boste lahko uporabili tudi pri drugih vrstah masažah,
- ker vam bo znanje stol masaže omogočilo nove prihodke,
- ker vam bo znanje stol masaže pridobilo nove stranke,
- ker je stol masaža masaža prihodnosti.

Pridružite se nam v sedanjosti:
tečaj bo potekal 15.12,  in 16.12. 2012. Več informacij in prijave na mkovacic@volja.net ali 040 848 442. Število mest je omejeno!!!

  • Share/Bookmark

Tečaj masaže na stolu


h1 24.02.2011

Nataša, udeleženka tečaja:

“Ko sem se prijavila na tečaj, si kljub pogledanemu videu, nisem niti pod razno predstavljala, da je ta masaža tako zahtevna (danes me pošteno bolijo noge ;-) ), ampak sta vidva vse enkratno odpredavala in nas naučila res ogromno. Sta super, oba delujeta neverjetno usklajeno, tečaj vodita z lahkoto in se resnično potrudita, da nas naučita.”

Primož, udeleženec tečaja:

“Preden sem se udeležil tečaja sem imel priložnost pogledati video posnetek stol masaže. Videti je bila tako učinkovita, elegantna in preprosta, da sem celo razmišljal, da bi jo verjetno lahko osvojil tudi brez tečaja. No, kljub temu sem se odločil za udeležbo in zdaj vem, da se je sam nikoli ne bi mogel naučiti pravilno izvajati. Masaža je res učinkovita in elegantna, je pa daleč od tega, da bi bila tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled. Vsak gib, vsak položaj, vsak pritisk ima svoj točno določen namen. In tega se lahko naučiš le na tečaju.”

Zakaj se morate naučiti to tehniko?

- Ker vas bomo skozi tečaj naučili, kako s čim manj napora narediti veliko,
- ker bodo tehnike obvarovale vaše sklepe in telo pred poškodbami,
- ker jih boste lahko uporabili tudi pri drugih vrstah masažah,
- ker vam bo znanje stol masaže omogočilo nove prihodke,
- ker vam bo znanje stol masaže pridobilo nove stranke,
- ker je stol masaža masaža prihodnosti.

Pridružite se nam v sedanjosti:
tečaj bo potekal 19.3., 20.3. 2011. Več informacij in prijave na http://www.emasaze.si. Število mest je omejeno!!!

  • Share/Bookmark

Adrenalin za konec


h1 21.02.2011

Iz Matamate sva se zapeljala naravnost do največjega mesta na NZ, Auckland-a. Betonski pragozd, v katerem sva eno uro iskala izbrani hostel, je bil najin dom zadnje tri dni. Upravnik hostla nama je predlagal parkiranje v avtohiši točno nasproti hostla in nama zaupal, da, če avto odpelješ pred šesto uro zjutraj, ni potrebno plačati parkirnine. Ob ne ravno nizkih cenah le-te sva bila te informacije vesela, pa še blizu sva imela avto.

Zjutraj sva se s trajektom odpravila v Devonport, predel mesta na drugi strani zaliva. Oba dela povezuje Harbour Bridge, ki se oddaljen pne čez zaliv, a se večina ljudi vozi na delo s trajekti, ki v petnajst minutnih intervalih vozijo med Devonport-om in centrom mesta. Sprehodila sva se po obali do North Head-a in se vzpela na hribček, s katerega je bil lep razgled na stolpnice v centru. Tako kot vsak kup zemlje na NZ, je tudi ta vzpetina delo vulkana, ki je izdelal odlično obrambno in nadzorno točko zaliva, kar so s pridom izkoriščali v vojnah.

Izpostavljenost mesta vremenskim vplivom je bila tu lepo vidna: oddaljene zavese dežja, ki so se hitro premikale preko mesta so kazale na to, da imajo vremenarji v Aucklandu težko delo. Vreme se spremeni desetkrat na dan in kot je rekel eden od domačinov, bogat  bo, kdor bo znal za Auckland pravilno napovedati vreme.

Spustila sva se na drugo stran hriba in se sprehodila skozi stanovanjsko sosesko, ki po hišah sodeč, ni bila za tiste s plitkimi žepi. Najemi stanovanj so tu precej zasoljeni, prav tako pa tudi cene nepremičnin, kar je glede na bližino centra in velikost mesta, razumljivo. Ni redko, da se na delo vozijo iz uro in pol oddaljenih krajev, da privarčujejo na stanarini.

Skočila sva še na drugo vzpetino, Mt. Victoria, s katere sva imela lep razgled na Harbour Bridge. Že od Queenstown-a dalje sem se poigraval z mislijo, da bi skočil z bungy-jem. Nekako nisem zbral poguma, ob pogledu na Harbour Bridge, za katerega sem vedel, da na njemu izvajajo skoke, pa sem se odločil, da poizkusim. Nataše ni zanimalo :lol:

Prvi adrenalin mi je zatresel roke že ob nakupu karte, ko sem vedel, da ni poti nazaj. Nekje globoko v sebi kar upaš, da ti ne bo treba skočiti. A to je že del igre, ki samo stopnjuje užitek. :)

Kombi naju  je prišel iskat v mesto, pobral še nekaj sotrpinov in nas odpeljal do stavbe pod mostom, kjer smo se pripravili na skok. Bilo nas je devet, vsakega posebej so stehtali, mu na hrbtno stran dlani napisali težo in nam nadeli varnostne jermene. Obotavljivih korakov smo se po stopnišču odpravili na most, oziroma pod njegovo cestišče. Ta dan je pihal preko zaliva močan veter, ki mi je začel še dodatno zviševati adrenalin že ob vzpenjanju, saj je bilo zaradi sunkov nemogoče hoditi brez čvrstega oprijemanja. Na polovici so se spremljevalci ločili in odšli v opazovalno ploščad, skakalci pa smo nadaljevali do skakalne kabine. Čeprav samo 40m nad morjem, je bil pogled na majhne ladje in razpenjeno morje pod mano dovolj za novo dozo adrenalina. Voditelja sta navila glasen rock :D in pričela s pripravo prvega skakalca. Bil sem zadnji na vrsti, kar mi je godilo, saj sem hotel užitek pričakovanja raztegniti na maksimum. Sedel sem na stol, kjer so mi za gležnje pripeli elastiko in jo povezali s pasom. Tako ob zaključku skoka lahko sprostiš zaponko na pasu, da te ne vlečejo nazaj z glavo navzdol, temveč v sedečem položaju. Z zvezanimi nogami sem oddrsal do roba deske, ki je štrlela meter iz kabine, ob tem pa me je za pas čvrsto držal voditelj, da me ne bi prekmalu odpihnil sunek vetra :) Spominjam se, da sem videl ladjo, ki se je ustavila pod mostom in potnike na njej, ki so, naslanjajoč na ograjo, opazovali nas skakalce. Še ko se je odštevanje začelo, nisem verjel, da bom res skočil. A nisem okleval niti trenutek! Ko sem zaslišal: tri…dva…ena…sem se že nagnil in ob besedi »bunggyyyy!!!«, ki jo je zakričal za mano voditelj, sem že prosto padal proti belim penam na temnem morju. Hitrost se je neverjetno hitro zviševala, čisti užitek pa še hitreje :D Ker me je veter odnašal pod most je bila elastika prekratka, da bi se dotaknil vode, sicer pa tako ni bilo veliko časa, saj se je elastika napela in me izstrelila nazaj z norim pospeškom. Še nekaj poskokov gor-dol in nepozabna zabava je bila končana.

Po skoku mi je bilo resnično žal, da se nisem odločil zanj v Queenstownu, kjer je bil skok »globok« 170m. Podobna višina, 192m, je bila sicer mogoča v Aucklandu s Sky Towerja, vendar ni šlo za klasični bungy, ampak prosti pad, kar me je odvrnilo od poizkusa. Na sam Sky Tower pa sva se vseeno povzpela v zanimivem dvigalu (stekleno dno :shock: ) in si z razgledne ploščadi ogledala mesto s 328m visokega stolpa, ki je del kompleksa barov, igralnic in trgovin. Nelagoden občutek, ko se stolp neprestano nekoliko maje v vetru, naju je kmalu prepričal, da sva se vrnila na trdna tla in si ogledala skok pogumneža s 192m.

Zadnja dva dneva sva si privoščila nekoliko oddiha, si v miru ogledala še preostanek mesta in poizkušala začutiti njegov utrip. Zanimivo, kako je bilo mesto ob pol sedmi uri zjutraj povsem prazno. Nekaj taksistov, kakšen avtobus in dostavno vozilo je bilo vse, kar si srečal na ulici. To nama je prišlo prav, ko sva se zadnji dan, pred šesto zjutraj, odpravila na letališče po praznih cestah, kljub temu, da sva eno uro iskala uvoz na avtocesto in komaj našla pravega.

Avto sva vrnila v Ezy-jevo izpostavo na letališču, nato pa zaradi dveurne zamude letala, zamudila še letalo v Sydneyu, kar nama je podaljšalo pot do Londona. Izgubljena prtljaga je bila zato samoumevna ;)

Fantastična narava, prijaznost in sproščenost ljudi, odročnost in tisto »nekaj«, kar se ne da razumeti, še manj razložiti je to, kar naju bo še vrnilo na Aotearoa-o, deželo dolgega, belega oblaka :)

  • Share/Bookmark

Dežela Telebajskov


h1 21.02.2011

Utrujenost po Tongariro crossingu naju je minila že naslednji dan, ko sva se z avtom (s katerega sva zjutraj drgnila srež :shock: ) še enkrat odpeljala do parka in z druge strani štartala na še en pohod. Tokratni cilj sta bili dve jezeri, oddaljeni tri ure hoda, po imenu Lower in Upper Tama Lakes. Ngauruhoe sva sedaj gledala v »hrbet«, ki pa se ni prav nič razlikoval od »trebuha« :) . Pokrajina je bila na tej strani nekoliko bolj zelena in poraščena z grmičevjem. Na nekaterih delih poti so bili, kot v prerezu, lepo vidni sledovi izbruhov vulkanov skozi čas.

Po treh urah sva prišla do roba dolge kotline s strmimi pobočji in povsem ravnim, peščenim  dnom, ki je na koncu prešlo v jezero. Spustil sem se po skalnatem grušču in si šel pogledat jezero povsem od blizu, medtem ko je Nataša klepetala z dvema Novozelandcema, ki sta svoje poročno potovanje pred tridesetimi leti prakticirala v Evropi :) .

Da sem se vrnil sem potreboval pol ure, kljub temu, da sem ves čas tekel (no, pretegnil se ravno nisem ;) ) in bil medtem ves čas na očeh Nataši in njenima sogovornikoma, ki so sedeli na robu kotline. Do zgornjega jezera je bilo še uro in pol hoda navkreber in po temeljitem razmisleku (ej, men se ne da, a greva nazaj…;):lol:) sva se odločila, da se vrneva.

Spet sva priganjala Toyoto in jo po 150km parkirala v Matamata-i, v kampu z ogrevanim bazenom, ki pa naju ni prepričal, da bi zlezla vanj, saj je okoli bazena že malodane skakal Jeti :) . To noč sva si celo prižgala prenosno pečko, spala pa spet v »koritu«. Tokrat je bilo za spanje na tleh premrzlo, zato sva pod žimnice po sredini naložila odeje, da sva vsaj približno zravnala ležišče.

Matamata je mesto, ki ga ne bi poznal nihče, razen domačih ovc in kmetov, če se ne bi nekega dne nad njim v letalu peljal Peter Jackson in v okolici mesta opazil to, kar je iskal celo leto: lokacijo za snemanje Gospodarja prstanov. Iskal je mesto, kjer bi lahko posnel Hobbiton in v dolini med “telebajskastimi” hribčki je našel pravljično pokrajino, idealno za domovanje Hobbitov. K lastnikom ogromnega zemljišča (trije bratje)  je poslal svojega skavta, da pridobi dovoljenje za snemanje, vendar nihče (niti lastniki) ni smel vedeti, kaj bodo snemali. Vlada NZ je zaprla zračni prostor nad pokrajino, vojska pa zgradila cesto do mesta, kjer je nato potekalo snemanje. Ker je bila dolina skrita med hribčki, se niti iz oddaljenih hribov ni videlo na mesto snemanja, ki je tako potekalo v popolni tajnosti. Le-ta je bila potrebna zato, ker so dogajanje v Šajerski v zadnjem delu trilogije posneli prej kot drugi del in Peter Jackson ni želel, da pridejo posnetki v javnost prekmalu.

V mestu sva si kupila karte za ogled mesta snemanja, ki ga lahko obiščeš samo z dovoljenjem bratov. Gre namreč za pašnike, na katerih je nepregledno število ovac in še več njihovih iztrebkov. Te so pred snemanji vsak dan odstranjevali, ker so ovce ponoči spuščali na sceno, kjer so veselo opravljale svojo potrebo.

Teh iztrebkov danes ne odstranjuje nihče več, kar sva hitro opazila ob sestopu z avtobusa. Če si se še tako trudil si, slej ko prej, kakšnega spregledal. Ko si stopil v drugega in tretjega pa je bilo že tako vseeno ;) Kljub čokoladnim kroglicam je okolica naravnost neresnična. Ko si v dolini ne vidiš nobenega sledu civilizacije (hiše, elektrika, ograje, kozolci, ceste…), le kratko travo, lepa drevesa in jezero. Čista pravljica in takoj mi je bilo jasno, zakaj se je Jackson zagledal v ta kraj.

Od snemanja je ostalo nekaj kulis, vse pa so skrbno dokumentirali in označili, da si lahko turisti predstavljajo sceno, v katero je bilo vloženega ogromno truda. Vse poljščine, zelenjavo in rože so posadili že mnogo pred prihodom igralcev in tako morali kadre posneti v točno določenem časovnem obdobju. Poleg težav,  ki so jih povzročale ovce, ki so neprestano kradle rože, so morali uskladiti še delovanje celotne ekipe, ki je štela 1000 članov in se je vsak dan in se je vsak dan vozila na prizorišče.

Z novo impregnacijo superg ;) sva se po dveh urah zanimivih ogledov vrnila v Matamata-o in se odpravila še v Te Puke. »Če sva že med Kiviji, si pa še oglejva kivije« je bil najin moto ob obisku ene največjih plantaž kivija na svetu. Z vlakcem sva se zapeljala skozi del proizvodnje in tako spoznala, kako do nas pride kosmato sadje, ki se utrgano z drevesa ne more primerjati z nobenim našim uvoženim kivijem. Poizkusila sva celo novo sorto (gold kivi), ki pa naju ni preveč navdušila. Dobri, stari, zeleni kivi…to je to :)

Naslednjič: nič adrenalinskega še nisem poizkusil…nekaj bo treba, če sva na NZ ;)

  • Share/Bookmark

Mordor


h1 21.02.2011

Zapustila sva maorsko kulturo, se usmerila proti mestu Taupo ter se vmes ustavila ob reki Waikato in njenih slapovih. Na reki nudijo rafting ali jet rafting, midva pa sva si samo ogledala slap, preko katerega se spuščajo. Ozek naraven kanal, ki stisne 100m široko reko na vsega 15m, ima pretok 220m3/s. Ko stojiš ob takem slapu začutiš mogočnost vode in narave, a se to ne more primerjati s silami, ki spijo skrite pod celotnim območjem, na rob katerega sva sedaj prišla.

Osrednji del severnega otoka je pred 26.500 leti prizadel strahovit izbruh vulkana, kateremu bi težko našli primerjavo. Nastal je krater velikosti 600km2, ki je danes zalit z vodo in predstavlja jezero Taupo. Ob eksploziji se je v zrak dvignilo 800km3 :shock: pepela in kamenja, ki je nato s sto metrsko plastjo prekrilo ves severni otok in praktično uničilo vse rastlinje na njemu. Celo na 800km oddaljenem otoku so našli 11cm plast pepela. Za primerjavo, [url=http://www.olywa.net/radu/valerie/mshduring.html?]Mt. St. Helens[/url] je leta 1980 ob izbruhu izvrgel 3km3 materiala.

Do še enega izbruha je prišlo leta 181, ko je vulkan v tednu dni izbruhal 33 miljard ton materiala, njegov 50km steber dima pa je bil posledično opazen (spremembe v atmosferi ob sončnih zahodih) celo na Kitajskem in v Rimu. Območje je še danes termalno zelo aktivno, kar izkoriščajo v gospodarske namene z elektrarno na paro [url=http://www.nzgeothermal.org.nz/geothermal_energy/education/enlarge/westfield.asp] Wairakei Power Station[/url]. V bližini so tudi polja Craters Of The Moon in Wairakei Thermal Walley, ki sva si jih pobliže ogledala, najbolj pa sva bila navdušena nad Volcanic Activity Center. Majhna stavba, namenjena izobraževanju vseh, ki jih zanima karkoli v povezavi z vulkani na NZ, je prava zakladnica znanja. Pogledala sva si nekaj filmov in spoznala sistem pomoči ob naravnih katastrofah, ki so na tem območju samo vprašanje časa.

V Taupo-ju se nama je prvič primerilo, da nisva dobila prenočišča v prvem poizkusu, sva pa zato v drugem dobila super razgled na jezero ;) . Zvečer sva se namakala v bližnjih toplicah, kjer so imeli bazeni 42°C. In to ohlajeni :? Ker sva bila prej na večerji v tajski restavraciji (jedel sem škampe, ki jih iz preventive ne bom več), se mi je obrok v toplem bazenu še enkrat prekuhal in na poti proti hostlu sem brez uverture izvedel Rigoletto. Da je bila noč popolna, je bil hostel lociran poleg diskoteke, ki je obratovala do zgodnji jutranjih ur :roll:

Majhno mestece Turangi z najbolj všečnim hostlom, kamor sva prišla naslednji dan, je bilo izhodišče za Tongariro Crossing. Nacionalni park, ki ga krasijo vulkani Tongariro, Ngauruhoe in Ruapehu, je bil na spisku najinih želja za obisk. Prvotno sva hotela na tridnevni trek preko celotnega parka, a sva se nazadnje odločila za enodnevno verzijo.

Že v Taupo-ju sva se neprestano ozirala proti JZ, da bi ugledala vrhove vulkanov, a jih zaradi slabega vremena nisva. Sedaj so se pokazali v vsej svoji veličini in ob načrtovanju treka sem se zagledal v ime na zemljevidu, ki ga nisem znal izgovoriti (še danes nisem prepričan, da ga izgovarjam pravilno). Bil je Ngaruhuoe, osrednji, najmlajši vulkan, mimo katerega je šla najina pot. Ne vem kaj me je pritegnilo, a sem vedel, da hočem na njegov vrh. Nikoli ga še nisem videl, če izvzamem dejstvo, da je to Mt. Doom ali Gora pogube iz filma Gospodar prstanov, česar pa takrat še nisem vedel. Velikanska krtina sredi ravnine, ki se dviga 2300m visoko v obliki stožca, črnega kot oglje, z belo kapo pozimi, me je hkrati očaral in mi zbujal strahospoštovanje.

Zgodaj zjutraj sva se s shuttlom odpravila do izhodišča in se začela skozi pokrajino, polno sledov izbruhov treh velikanov, vzpenjati proti vznožju »Črnega«, ki sva ga imela ves čas na spregled. Bolj ko sva se bližala, bolj sva dojemala razsežnost tega orjaka. Pravilnost njegove oblike je bila fascinantna, prav tako pa tudi njegova velikost, ko enkrat stojiš tik pod njim in vidiš celotno vzpetino od vznožja do vrha.

Nataša, ki je v mojih očeh videla iskrice že v hostlu, sedaj pa je bil v njih ogenj, se ni več upirala mojemu prepričevanju, da se vzpneva na vrh. Problem je bil ta, da sva se odločila za enodnevno prečkanje parka, ki praviloma ne vključuje vzpona na Ngauruhoe. Na drugi strani parka sva imela organiziran prevoz za vrnitev v Turangi in sva bila torej časovno precej omejena.

Pognala sva se torej v vroč, črn, droben pesek, ki sestavlja to pobočje, a kmalu izgubila zagon zaradi vdiranja. Naredila sva dva koraka naprej in enega nazaj :evil: . Nekoliko levo od najine smeri sva opazila skalnat greben, ki se je vlekel nekaj sto metrov proti vrhu in takoj zavila proti njemu. Tu sva pospravila pohodne palice, ker jih zaradi izredne strmine nisva mogla več uporabljati niti zloženih. Plazenje, malodane po vseh štirih, se je nadaljevalo po tem grebenu, a sva se v primerjavi s peščeno podlago vsaj kam premaknila. Vzponu ni bilo konca. Najtežje je bilo to, da sva imela vrh ves čas v vidnem polju in tako imela občutek, da ni daleč do konca poti. Po dveh urah hoje po »krtini« sva tik pod vrhom opazila nekaj snežnih zaplat, ki so ostale po zadnjih padavinah in nekaj minut kasneje končno stopila na vrh vulkana Ngauruhoe. Rob kraterja je širok le nekaj metrov, a je to dovolj, da obhodiš cel krater v pol ure.

Razgled je bil, brez pretiravanja, najlepši kar sem jih kdaj videl. Pod menoj se je strmo spuščal črn tepih, ki se je preko Rdečega kraterja raztezal do Blue Lake-a, se tam prelevil v modro, zdrsnil preko naslednjega jezera in se nazadnje zlil z nebom.

Pogled na drugo stran pa je razkril ravnico do najaktivnejšega vulkana v parku, Ruapehu-ja, ki je s svojo belo kapo kraljeval nad kraterjem Ngauruhoe-ja.

»Tule ne stojim zadnjič« sem si misli, ko sva se lotila spusta, ki je bil, proti pričakovanjem, čisti užitek. Enostavno sva tekla po pesku, kot po melišču in bila v slabi uri spet ob vznožju. Nadaljevala sva skozi »Mordor« do Rdečega kraterja, kjer naju je ujela megla, ki se je pripodila izza Ngauruhoe-ja in nama zakrila pogled na Emerald lakes.

Zaradi triurnega zaostanka sva hodila precej hitro in tako kmalu prišla do jezera Blue Lake, od koder se je pot pričela spuščati proti dogovorjenem mestu za prevoz nazaj v Turangi. Težko je opisati vso pokrajino, ki sva jo prehodila v teh slabih devetih urah brez postanka. Kljub morečemu izgledu, primernemu za snemanje »Mordorja«, naju je neverjetno privlačila. Morda zaradi kontrasta med rdečo, črno, modro in zeleno barvo, morda zaradi prikrite nebrzdanosti narave in oddaljenosti civilizacije ali pa zgolj zaradi lepega vremena :) Ni važno, še se bova vrnila ;) .

Naslednjič: Hobbiton?….ni pravljica, res obstaja :)

  • Share/Bookmark

Maori Tamaki Village


h1 21.02.2011

Na poti do centra maorske kulture, Rotorue, sva se ustavila v Hell’s Gate. Zelo primerno ime za skupino termalnih jezer, kjer je smrdelo še bolj kot na vulkanu :) . Temperature jezer se gibljejo od 60°C-120°C, med njimi je tudi s 60°C najtoplejši slap na južni polobli.

Po obisku pekla sva nadaljevala proti Rotorui (tu sem spet kolovratil po napačni strani ceste :roll: ), največji turistični atrakciji na severnem otoku. Mesto leži ob istoimenskem jezeru in ima vzdevek »žvepleno mesto«. Ja, spet smo pri smradu, le da tu ni tako izrazit kot v Hell’s Gate ;) . V okolici je polno termalnih izvirov, gejzirov, blatnih kopeli, toplic, od koder prihaja vonj, ki se ga sčasoma navadiš. Večina od 80.000 prebivalcev je Maorov, ki tu odlično (organizirano, komercialno) predstavljajo svojo kulturo.

Med množico aktivnosti, ki so tu na voljo, sva izbrala obisk maorske vasi. Za začetek so naju popeljali skozi lepo urejen »pragozd« v hiši in s tem naredili uvod v legendo o nastanku NZ in Maorov. Ogledala sva si kratek film, nato je sledilo čakanje na »waka-o« ali po domače avtobus :) V tem času so nam vsem obiskovalcem razložili pravila obnašanja in postopek sprejema v maorsko vas na način, da sem postal naravnost vznemirjen. Stvar je bila predstavljena in organizirana tako dobro, da nisi imel občutka, da gre za turističen obisk, pač pa da gremo v maorsko vas, ki že od Cook-ovih časov stoji nekje v gozdu.

Vsaka »waka« (ime za kakršno koli prevozno sredstvo) je izbrala svojega poglavarja, ki je predstavljal šefa plemena (potnike avtobusa). Eden od teh poglavarjev sem bil sam :cool: . Nikoli mi ni treba dvakrat reči za kakšno neumnost in ko je vodička vprašala, kdo se javi, se seveda nisem obotavljal. Sledila je moja predstavitev, nato pa sem moral (bemti, a moram res vedno sebe v drek tlačit) zapeti eno po slovensko :oops: Kljub prepričevanju, da imam namesto glasilk samo zožano grlo, da me je posluh zapustil že v zibki, ko sem razglašeno jokal in ne nazadnje, da še ringaraja besedila ne znam, sem nazadnje s pomočjo Nataše odkrulil »U Lublan pr’ šestic«. Na srečo v bližnji okolici Rotorue ni bilo videti nobenega Slovenca, ki bi lahko slišal najino fušanje in izmišljevanje besedila :lol: Aplavz, ki naju je prekinil in katerega namen je verjetno bil ohranitev zdravega sluha potnikov, naju je odrešil nadaljnih muk.

Po polurni vožnji, polni zabave, smo se pripeljali pred Maori Tamaki Village. Vsi moji podložniki ;) so se v popolni tišini postavili v krog pred vhod, sam pa sem s še štirimi poglavarji (ki so lahko samo moški) stopil na sredino in čakal. Po pravici povedano sem se tresel kot šiba na vodi: malo zaradi hladu (bila je že noč), v glavnem pa zaradi vznemirjenja. V naslednjih minutah so pred mano skakali, vpili, kričali, delali grimase, mi grozili s kopji, poslikani z bojnimi barvami, maorski bojevniki. Noro doživetje, vendar si sedaj z lahkoto predstavljam zakaj so prvi Evropejci pobili Maore, ko so jim ti izrekali dobrodošlico. Če nekaj centimetrov mimo tvojega obraza šviga kopje, kopje nekoga, ki niti z ogromno domišljije ni videti kot nekdo, ki bo nekaj trenutkov kasneje pred tebe položil vejico Teka, ki pomeni, da lahko vstopiš v vas, ga seveda ne boš gledal, ampak se boš branil. V takih nesporazumih je umrlo veliko Maorov.

Uradno povabljeni smo vstopili (najprej poglavarji) v vas, si ogledali vse od tradicionalnih hiš, iger, hrane do načina življenja nekdanjih staroselcev, nato pa smo se zbrali v manjšem prostoru, kjer so nam predstavili svojo glasbo in ples.

Energičen nastop moških plesalcev in preproste pesmi žensk so nas navdušile in ravno prav zlakotnile, da smo odšli v »veliko hišo«, kjer so nas postregli z domačo hrano, pripravljeno na morski način.

Hangi ali zemeljska pečica je prostor, kjer kuhajo. V zemljo izkopljejo luknjo, vanjo naložijo kamenje, nadenj pa grmado lesa, ki jo nato zakurijo. Ko les pogori odstranijo žerjavico, na razbeljene kamne v posodah položijo najprej meso, nato zelenjavo, vse skupaj pa pokrijejo z mokro krpo in zasujejo z zemljo. Kuha traja 3-4 ure, če pa v tem času še ni kuhano, potisnejo hrano še za nekaj minut v mikrovalovko :lol:

Po okusni večerji smo se poglavarji še enkrat zbrali na odru, bili tarča smeha ob poskusu maorskih plesov, nato pa so nas odlični animatorji pospremili nazaj na wako in odpeljali v Rotoruo.

Naslednji dan sva si mesto ogledala nekoliko pobliže, kdo bi si mislil, spet v dežju ;) Obiskala sva Government Gardens, čudovit muzej pred njimi, še en termalni park, nato pa pot nadaljevala proti Taupo-ju.

Naslednjič: Vulkan Ngauruhoe, ljubezen na prvi pogled

  • Share/Bookmark

Prvič na vulkanu


h1 21.02.2011

Kompletnega severnega otoka si nisva mogla ogledati. Mesec dni je veliko časa, po drugi strani pa tako malo: želela sva videti in doživeti čim več stvari in imel sem občutek, da sva kar prehitra. Na izbiro sva imela dve možnosti, in sicer smer po vzhodni ali zahodni strani otoka, v vsakem primeru pa bi zavila proti osrednjemu delu otoka, Tongariro National Parku. Odločila sva se za vzhodno pot, brez posebnega razloga, čeprav naju je mikala skrajna, najvzhodnejša točka NZ, kjer sonce vzide najprej, East Cape.

Prejšnji dan sva se pripeljala do Masterton-a, mesta, ki nama je služilo zgolj kot prenočišče. V spominu nama je ostal hostel s posebno posteljo (ni bilo zadnjič ;) ), oziroma posteljnim vložkom, ki je bil na sredini močno vdrt. Počutila sva se, kot da leživa v koritu in tako noč raje prespala na parketu :) . Zjutraj sva se takoj odpravila na najdaljšo etapo, ki sva jo opravila v enem dnevu. Števec je pokazal 435km, ko sva parkirala v Gisborn-u.

Najin prvi cilj je bil Hastings, do katerega iz Masterton-a vodijo dolgi odseki ravne ceste, naporne za vožnjo, ki jo vsaj malo omili valovita, zelena pokrajina.

Mesto, ki je bilo skupaj z 20km oddaljenim Napier-jem leta 1931 povsem uničeno v katastrofalnem potresu, je danes odličen primerek art-deco arhitekture. V okolici je veliko vinogradov in sadovnjakov, kar v sezoni zahteva množico obiralcev in teh priložnostnih delavcev, ki so neke vrste turisti, takrat tu ne manjka.

Zelo všečno mesto, kjer na svoj račun lahko pridejo fotografi, ki imajo radi stavbe, sva kmalu zapustila in se zapeljala do Napier-ja. Površina le-tega se je po potresu povečala za 40km2 in na tej zemlji, ki se je dvignila iz morja so zgradili letališče. Arhitektura je tudi tu povsem enaka kot v Hastingsu. Izstopa le akvarij, v katerem sva videla kivija (zelo ogrožena vrsta nočne ptice, celo tako ogrožena, da sva še pred kletko čakala dvajset minut, da sva ga zagledala :) )  Hranjenje morskih psov je bilo zanimivo doživetje (midva sva samo gledala :cool: :) ) in samo čudil sem se lahko Nataši, da si je upala po tem izpolniti svojo dolgoletno željo, plavati z delfini. V zunanjem bazenu živi 40-letna delfinka, ki je nekaj mesecev nazaj izgubila dolgoletnega partnerja in bila tako nekoliko manj razigrana kot navadno, a vseeno vesela Natašine družbe. Vaterpolo je njena igra, ki jo jemlje resno in v njej razigrano zmaguje :lol: Ko je Nataša zlezla iz nekaj številk prevelikega neoprena, v katerem je bila videti kot sit pingvin, sva odšla na vzpetino, ki se dviga nad Napier-jem in si mesto ogledala še iz ptičje perspektive.

Gisborne, mesto, ki prvo zagleda sonce, 215km iz Napier-ja, je bil najin cilj za ta dan, kjer sva našla hostel za nočitev. Upravnika, ki naju je sprejel, sva pol ure kasneje našla v dnevni sobi, ko je zmedeno gledal v velik zemljevid z mnogo bucikami, ki je visel na steni. Brez besed sem stopil do njega, prst pritisnil na Slovenijo in rekel: »Ljubljana«

»Aaahaaa« se mu je zasmejalo, ko je končno našel kar je iskal :) I’ve never had anyone from Slovenia. Hitro je zapičil buciko in se pozanimal o novi pridobitvi.

Zjutraj sva spet zaman upala na sonce. Na sprehodu naju je ujel dež in tako sva mesto in Cookov spomenik videla premočena. Naložila sva se v avto in si šla pogledat obalo, po kateri slovi Gisborne, surfarski raj, Pipe beach. V okolici mesta je več plaž, ki zahtevajo različne stopnje znanja. Na žalost vreme ni bilo primerno in tako nisva videla nobenih Baywatch mladcev in mladenk, ki bi zganjali vragolije na valovih :) .

Zajtrkovala sva z Nemcem, ki mu je pred meseci počil film, pustil je službo in prišel na NZ obirati sadje. Prišel je z East Cape-a in nama odsvetoval pot zaradi slabe, ozke in zavite ceste, ki vodi do tja. Sam po včerajšnjih kilometrih nisem bil preveč navdušen nad dolgo vožnjo, Nataši ni bilo treba dvakrat reči ;) in tako sva skozi Opotiki pokrajšala pot do Whakatane-ja.

Geologi pričakujejo, da se bo otok ob naslednjem večjem izbruhu pogreznil v morje, kar bo še povečalo reakcijo, ko bo voda zalila krater. Takrat si ne bi želel biti niti v 50km oddaljenem Whakatane-ju iz katerega sva z ladjo odplula proti Whakaari-ju, kot ga imenujejo v maorščini. Prej sva morala podpisati izjavo, da stopava na otok na lastno odgovornost :shock: Organizatorji obiska so v stalni povezavi z geologi, ki jih v primeru aktivnosti vulkana o tem obvestijo, da lahko pravočasno zapustijo otok. Pri vulkanih se stvari ponavadi (poudarek na »ponavadi«) ne dogajajo tako hitro in če je najmanjša možnost povečane aktivnosti, ladja ne dobi dovoljenja za obisk.

Upala sva, da bova imela srečo in videla tudi kite, ki so tu kar pogosti, a se kljub vklopljenemu sonarju na plovilu v bližnji okolici ni potepal noben.

Na otoku so pridelovali žveplo in ostanki nekdanje zgradbe so prvič vidni ob pristanku ob razpadajočem pomolu. Od rastlinja so na otoku ostali samo štrclji dreves, kar je posledica zadnjega izbruha in skupaj z dimom v ozadju pušča vulkan vtis srhljivosti. Termalna voda, ki izpira zemljo na poti proti odprtemu delu kraterja in se izliva v morje, le-tega obarva v rumeno-rjavo.

Ko sva se pomikala proti kraterju je bila najina pozornost usmerjena na barvo tal po katerih sva hodila. Bela barva je opozarjala na tanko plast zemlje, pod katero je navadno votlina z vročimi plini. Neprijetna zadeva, če stopiš v tako pečico :)

Bolj ko sva se bližala kraterju, bolj je smrdelo po žveplu. Na ladji so nama dali plinski maski, ki sta kmalu postali zaželeni. Ne samo zaradi smradu, pač pa zaradi reakcije med vdihavanjem plinov, ko je v grlu nastajala kislina, dražila požiralnik in naju silila na kašelj. Sam krater sva slabo videla zaradi dima, ki se je valil v najino smer in tako ostal nefotografiran. Si ga pa lahko [url=http://www.geonet.org.nz/volcano/volcams/whiteisland/]ogledate kadarkoli[/url], saj so okoli kraterja postavljene kamere, ki spremljajo njegovo aktivnost.

Naslednjič: obisk maorske vasi

  • Share/Bookmark

Vstop na severni otok


h1 21.02.2011

Pred odhodom iz Motueke, kjer sva po track-u preživela noč pri Barry-ju, sem poklical na EZY Rental’s. Dogovorjeni smo bili, da jih obvestiva dan ali dva pred nameravanim prečkanjem preliva med južnim in severnim otokom. Ob najemu avta sva že plačala karto za trajekt in jo preko EZY-ja dobila precej ceneje, kot če bi jo kupila sama.

Z urejenim prevozom na sever sva bila vezana na dogovorjeno uro in ker je bilo časa dovolj, sva se zapeljala skozi elitni del mesta. Lepa obala s še lepšimi hišami in cesto z drevoredom med njima, se je raztezala po vsej dolžini Motueke. Manjkalo ni niti igrišče za golf in tenis. Golf igrišč je na NZ ogromno. Tako kot ima vsak Finec doma savno in en rally avto, tako ima vsak kivi na vrtu golf igrišče :lol:

Pot naju je vodila vzdolž obale proti Nelsonu. Tu je veliko vinogradov, ki so zasajeni na severnih pobočjih ;) . Novozelandsko vino je vrhunsko, kar sva kasneje skusila v neki italijanski restavraciji. Ta, ki se dobijo pri nas in imajo NZ poreklo, pa še za solato niso dobra ;) .

Med temi nasadi sva uzrla tablo Rabbit’s Island in radovednost naju je speljala na dolgo ravnino med trtami. Mostiček, ki je povezoval kopno z otokom je bil kratek in ko sva ga prevozila sva se znašla v deželi piknikov. Otok je poraščen z drevjem, med katerega so umeščene jase za roštiljado. Prostora za otročad je dovolj, jas pa tudi, da se ljudje ne motijo med seboj. Nedaleč stran so urejene sanitarije, še nekoliko dlje pa obala, ki nima konca ne z leve, ne z desne strani :) Nisva imela namena obračati čevapov, čeprav sva bila že lačna, zato sva se odpeljala Nelsonu naproti.

Prvi vtis ni bil najboljši, saj sva se v mesto pripeljala skozi industrijsko cono, a je center mesta ta vtis hitro popravil. Opravila sva nekaj nakupov in se odpravila iskati restavracijo. Teh je bilo polno, a so imele vse eno napako: odprte so šele od 17h dalje. To je veljalo bolj ali manj za vso NZ. Tudi v Aucklandu, razen »burekđinic«, ni bilo nič odprto.

Končno sva izvohala neko tajsko restavracijo in si privoščila res dobro kosilo. Sicer nisva vedela ne kaj sva naročila, niti kaj sva dobila, a bilo je vrhunsko :) Natakarica, ki naju je stregla v narodni noši je bila neverjetno prijazna in uslužna, a ko sva ji hotela dati napitnino je ni hotela vzeti z izgovorom, da ne sme in naj se v znak zadovoljstva raje še kdaj vrneva. :shock: . Morda pa res ;)

S hrano na NZ nisva bila preveč zadovoljna. Čudni okusi in izgledi, sladkani jogurti, soljeno maslo, sladkani sport musliji, začinjene omake,…edino McDonald’s ima isti okus po celem svetu :lol: Večinoma sva si kuhala sama in tu so nama probleme povzročali nakupi. Neznane blagovne znamke, neznano sadje in zelenjava so nama vzeli precej časa v trgovinah. Na koncu, ko sva se navadila je bilo treba pa domov :(

Od Nelsona do najinega cilja za nocoj je bilo še 115km. Ovinkasta cesta se je dvigala in spuščala ter mučila najino Toyoto. Smešni so bili znaki za omejitev hitrosti na 100km/h, ki jih je bilo polno na poti z ostrimi zavoji, kjer sem vozil v prvi prestavi :) . Kdo bi tu lahko prekoračil omejitev, ne vem, prav gotovo pa ne niti Sebastien Loeb :lol:

Picton se je nenadoma pokazal pod nama, ko sva prišla na najvišjo točko poti. Pristanišče zanikrnega izgleda je bilo urejeno maksimalno funkcionalno in lahko v sezoni sprejme ogromno avtomobilov, ki čakajo na trajekte. Najin je bil rezerviran za ob 22h, a sva si premislila zaradi tri urne plovbe. Enostavno se nama ni dalo v Wellingtonu ob enih zjutraj iskati hostla, čeprav sem prepričan, da bi ga našla. Večina ima na vhodu zvonec za zamudnike in te sprejmejo ob katerikoli uri.

V foto studiu sva zapekla slike na tlačenko in si šla pogledat muzej Edwina Coxa. Prazno parkirišče je dalo slutiti, da bo vse kar bova videla, njegova zunanjost. Nedelja pač…

Naslednji dan sva si ga vseeno ogledala in spoznala legendo o ladji, ki velja za najstarejšo na NZ in deveto najstarejšo na svetu. Z njo so prišli prvi naseljenci, prevažala je kaznjence in vojake. Glomazna zadeva, še posebej ko stojiš pod njenimi rebri :)

Dolgočasna vožnja, ki je bila sicer udobna (vsaj zame, za Natašo malo manj ;) ) je trajala tri ure. Trajekt je pozno štartal iz luke zato sva imela v Wellingtonu bolj malo časa za oglede mesta pred temo. Prva izbira je bil seveda muzej Te Papa, veličastna stavba s še veličastnejšo notranjostjo in programom. Na voljo sva imela le dve uri za ogled, preden je muzej zaprl vrata. Na žalost bi rabila cel dan, od jutra do večera, da bi si pogledala samo najzanimivejše stvari, ki jih nudi, tako velik je ta interaktivni muzej.

Želodce sva spet peljala k McDonald’s-u, ki sva ga začela pogosto obiskovati, kljub temu da nisva ljubitelja hitre prehrane. Kako je prijala tista svinjarija :lol:

Na ozkih ulicah, ki na zemljevidu mesta sploh niso vrisane, sva se neprestano izgubljala in začel sem dvomiti v Natašine navigatorske sposobnosti ;) Po križarjenju skozi center, kjer je kup križišč s petimi cestami in diagonalnimi povezavami ulic, sva se končno prebila do Government Buildings. Najprej nisva vedela, kaj gledava, zato sva vprašala prvega, ki sva ga srečala. Slučajno je bil to nočni paznik na obhodu, ki naju je začudena kar odpeljal v palačo, prijazno razložil nekaj stvari o stavbah in nama šel po prospekte okoliških zgradb. Tako sva skozi papirje prepoznala vse stare in nove vladne palače, iz katerih so vodili in vodijo NZ.

Glavno mesto NZ sva zapustila še isti večer, ker sva se odločila, da lahko noč izkoristiva za vožnjo in prespiva v 120km oddaljenem Mastertonu. Pot sva si okvirno zarisala po severnem otoku in Masterton je bilo prvo mesto, ki je bilo v najinemu načrtu.

Naslednjič: obisk aktivnega vulkana

  • Share/Bookmark

Hoja, hoja, hoja….pa ne vrsta drevesa ;)


h1 21.02.2011

Abel Tasman je eden najlepših narodnih parkov na NZ (sicer pa, kateri ni ;) ) Zato sva si vzela več časa, da si ga pobliže ogledava, čeprav samo z dvodnevnim trackingom po obali.

Zjutraj, ko sem nosil nahrbtnika v avto me je spreletelo, da bi s to opremo verjetno preživela propad civilizacije, a pod enim pogojem: da bi oprema ostala v avtu in je ne bi bilo treba nositi :lol: Pol stvari, ki sva jih vzela s seboj, bi lahko pustila v avtu, a to tako ali tako opaziš šele potem na poti :) Recimo kompletna osebna higiena, ko te prav malo briga, če smrdiš in po nekaj urni naporni hoji samo iščeš prostor, kamor boš zavalil utrujeno telo. Ali pa če s seboj vlačiš narejeno zeljnato solato (da ni treba s seboj nositi še solnice, olja in kisa :lol: ), ki se ti povrhu še prevrne in jo nazadnje nimaš ne časa, ne volje pojesti. S seboj vzameš šotor, čeprav imaš rezerviran hut, vsa topla oblačila od dolgih gat do flisa in gorilnik s posodo, priborom in dvema! bombicama. Za vsak slučaj! :lol: Da ne omenjam, da sva s seboj vlekla še dva kilograma jabolk :lol:

Otovorjena kot mule, da sva hodila cik-cak kot pijančka, sva se skobacala v kombi, ki naju je iz mesta Marahau (14km oddaljeno od Motueke) odpeljal do zaliva, kjer je čakal vodni taxi. Cel dopoldan sva upala na lepo vreme, a je ob desetih še vedno deževalo. Čez vso opremo sva potegnila dežne plašče, zlezla v čoln in se po razburkanem morju odpeljala do Totaranuia, zaliva sredi nacionalnega parka. Vožnja je trajala kakšno uro in je bila skrajno neudobna, kljub dobremu vozniku, ki se je skušal izogibati valovom, ki so z vseh strani butali v čoln. Vodni taxi je ustavil nekaj metrov od peščene obale in tako sva za začetek že skočila v prvo lužo :)

Kljub oblakom in dežju je bila obala lepa, peščena in samo predstavljala sva si lahko, kako čudovita je v soncu :) . V upanju na lepše pogoje za track sva se odmajala proti sedem ur oddaljeni koči, kjer sva planirala nočitev.

Abel Tasman Coast Track je pešpot, ki pelje tik ob obali ali pa se v neprehodnih predelih dvigne in zavije v zavetje gozda. Zaradi plimovanja je na nekaterih delih prehodna samo ob določenih urah. Razlika med oseko in plimo je v tem predelu NZ pet metrov, kar ob plitvi obali pomeni, da voda zalije nekaj kilometrov površine v notranjost. V info točki sva dobila urnik ob katerih urah je možen prehod. Časovnice so različne, odvisno pač od letnega časa. Prvi tak prehod je bil Awaroa crossing in za tega so naju opozorili, da ga morava obvezno pravočasno prečkati, ker ni obhoda. Do prehoda sva imela približno šest kilometrov, kar se ne sliši veliko dokler ne hodiš s polno opremo na hrbtu, po peščeni obali, v pohodnih čevljih in dežju ;) . Ko se je pred nama odprl zaliv, sva pred seboj zagledala razmočeno polje, dolgo dva kilometra. Očitno sva prišla pravi čas za prečkanje. Na drugi strani sva videla veliko okroglo tablo oranžne barve, ki je označevala nadaljevanje poti po prečenju. Bolj ko sva rinila proti sredini zaliva, več je bilo vode. Postajala je vedno globlja in na določenih delih hitro tekoča. Ko voda na tako ravni površini zaradi oseke odteka, nastanejo potoki deroče vode. Voda je sedaj segala že do roba pohodnih čevljev in postajalo nama je jasno, da tule ne bova prišla čez suha. Kljub vračanju in iskanju novih poti se je vedno končalo s previsoko vodo. Ni nama preostalo drugega kot da se sezujeva, zavihava hlače in brodiva po vodi do druge strani. Tu se je veselje šele začelo :) Hodila sva po morskem dnu, ki je bil poln ostrega peska in še bolj ostrih školjk, ki so se zažirale v podplate. Da je bila mera polna je bila voda ledeno mrzla, dež pa je začel padati kot za stavo. Mrzla voda je prišla na koncu že kar prav: zaradi odrevenelosti nog nisva več čutila ostrih školjk :lol:

Privlekla sva se čez zaliv, se obula in nadaljevala proti Bark Bayu. Za prečenje sva porabila vse preveč časa in ko sva ugotovila, da sem pozabil v avtu svetilko, sva hitro izračunala, da bova težko prišla do koče pred temo. Pred seboj sva imela še Onetahuti crossing, ki bi ga po časovnici morda še ujela, v nasprotnem primeru pa bi lahko kar postavila šotor, ker tudi tu ni bilo »obvoza«. Malodane tekla sva po obali in če ne bi imela fotoaparata, kasneje verjetno sploh ne bi vedela, kje sva hodila :)

Ko sva prišla do Onetahuti-ja, je bila voda že zelo visoko in blizu roba obale, zato sva se podvizala in v zadnjem trenutku prečila zaliv.

Hitela sva naprej in se po razmočenih, blatnih tleh prebila do zaliva Bark Bay, kjer je bilo najino prenočišče. Morala bi se spustiti do zaliva, od koder je bilo do huta še dvajset minut ob predpostavki, da je še oseka. Vendar zaliv ni bil viden in tako nisva vedela, ali je prehoden. Ker nisva želela tvegati dodatnega časa za spust in nato še en vzpon v primeru smole s prehodom, sva se odločila za eno in pol urni obhod.

Svetloba je pojenjala še hitreje kot navadno vpričo visokih dreves in s težavo sva začela slediti ozki in slabo vidni poti med podrastjo. Počasi so se začele porajati ideje, da bo potrebno prespati v šotoru in pot nadaljevati naslednji dan. Bilo nama je žal, da si nisva vzela treh dni, da bi v miru premagala celotno pot. Ko sva že skoraj obupala, se je v temi pokazal obris table za Bark Bay Hut, na kateri je pisalo »5min«. Vesela napisa sva poiskala stezico, ki je vodila do koče, kjer naju je čakal že nekoliko zaskrbljen oskrbnik, ki je bil obveščen, da prihajava. Prepričana, da je zaliv že poplavljen, sva ga vprašala, kako dolgo je že pod vodo in izvedela, da bo še kakšno uro prehoden. Z mislijo, da sva se zaman pehala v hrib in nazaj v dolino ter izgubila eno uro, sva odložila mokro opremo pred hut in se izvlekla iz čevljev.

Premočena do kože, z razbolenimi rameni in žulji na nogah (mokre nogavice) sva vstopila v kočo, pojedla zgolj nekaj malenkosti in zlezla v spalke, ki sva jih razvila na lesenem pogradu. Vse sva seveda izvajala v trdi temi, ki je nastala pet minut za tem, ko sva prišla do hut-a, ki ni imel elektrike.

Noč je prehitro minila, pripravila sva si zajtrk na gorilniku nato pa obula sveže nogavice in jih vtaknila v premočene čevlje :) . Svojevrsten občutek je bilo tudi dvigovanje nahrbtnika na odrgnjena ramena in boke, ki je bilo pospremljeno z grimasami na najinih obrazih, da sva se morala smejati drug drugemu. Nekoliko me je minil smeh edino, ko sem na plano potegnil svežo majico prepojeno z jabolčnim kisom, ki je prej napajal zeljnato solato, sedaj pa moj nahrbtnik. Zelje sem pustil zajcem v grmovju, če se je kateremu zahotelo pripravljene solate, potem pa sva vzela pot pod noge.

Pred nama je bilo še 20km, oziroma 7 ur poti, ki se je neprestano dvigala in spuščala. Vsaj vreme se je popravilo in je deževalo le še občasno, sonca pa vseeno nisva videla veliko ;) Pitna voda je na Abel Tasman Coast Track-u samo v določenih hutih. Do konca poti je bila, po Murphy-ju, samo v hutu, do katerega bi se morala spustiti z najvišje točke poti in se nato vrniti, ker spodaj ni bilo poti naprej. Sedaj sva imela časa dovolj in gospa Žeja je zahtevala spust, a so temu ostro nasprotovali gospod Žulj_na_vseh_mogočih_mestih in gospa Polno_rit_imam_klancev, zato sva pot nadaljevala suhih ust. Nato pa je gospa Žeja stopila v družbo gospe ŽEJE in ker sva že tako in tako imela težave z zaprtostjo, sva si ob izviru prevrela in ohladila sicer nepitno vodo in se tako oskrbela za preostanek poti.

Kljub vsem težavam, ki sva jih imela na poti sva se tega treka še dolgo spominjala in se smejala sama sebi. Pa tudi drugi nama. Ko sva se z avtom vračala proti Motueki, sva na robu videla tablo z napisom »rooms for rent« in prenočila pri blazno gostoljubnemu Barry-ju, ki naju je hitro začel klicati »Funny walk« :lol: Ob vseh žuljih, ki sva jih kasirala, je bila najina hoja verjetno res zanimiva :)

Naslednjič: Wellcome to Capital of NZ

  • Share/Bookmark

V pričakovanju Abel Tasmana


h1 21.02.2011

Hostel v Punakaiki-ju je imel drugo najlepšo lokacijo med vsemi v katerih sva prenočevala, takoj za tistim v Taupo-ju na severnem otoku; tja še pridemo ;) Sobe so bile v pritličju, kuhinja, ki je imela celo prednjo steno v steklu, pa je bila v prvem nadstropju, obrnjena proti Tasmanskemu morju.

Kar težko sva se zjutraj odpravila nekaj kilometrov nazaj po poti, po kateri sva prišla, da si ogledava znamenite Pancake Rocks. Ime izvira iz videza skal, ki v plasteh tvorijo obalo na tem območju. Skozi nizko rastje, po urejeni potki, sva se odpravila proti palačinkam in vmes srečala bush chicken. Prav nič plašna »kura« se je pustila fotografirati, potem pa izginila v grmovju.

Že na začetku potke sva slišala oddaljeno grmenje. Nebo je bilo, začuda, jasno, nama pa malo manj jasno, od kje prihaja zvok, ki je s približevanjem obali postajal že naravnost grozeč.

Če si te skale ogledaš ob primernem času, to je med plimo, voda iztisne zrak pod skalami in voda brizga nekaj metrov v zrak. Nekatere luknje so precej velike in v teh nastaja zvok, ki ga čutiš, ne samo slišiš :)

Sita palačink ;) sva se odpravila v Westport, še prej pa sva odvila z glavne ceste, ki se je sedaj nekoliko odmaknila od obale, proti 15km oddaljenemu Tauranga Bay-u. V tem zalivu je vsako leto velika kolonija tjulnjev, ki ob strmih pečinah najdejo zavetje za svoje mladiče. Videla sva precej zavaljencev, leno poležavajočih na skalah in veliko mladičev, neprestano skakajočih v vodo in iz nje.

Po kakšnih dveh urah dolgem postanku, sva se ustavila v Westportu, kjer sva se samo založila z živili in gorivom in se odpravila proti Motueki.

V Murchinsonu, ki leži med tema dvema krajema, je postavljen najdaljši viseči most na NZ, ki se pne nad reko Buller. Dolg je 110m, vzporedno z njim pa je napeta jeklena pletenica, po kateri se v posebnem sedežu spuščajo lačni adrenalina.

Motueka leži na pragu nacionalnega parka Kahurangi in nacionalnega parka Abel Tasman, kjer je tudi istoimenski track. Mesto je ob petih popoldan prazno: nikjer več odprtih trgovin, nihče več ne dela, ceste samevajo. Na srečo je bila odprta vsaj info točka, kjer sva se prijavila za dvodnevni track. Prijava je obvezna, če želiš prespati v kočah, ki se nahajajo v parku. Ko sva pripravila vse potrebno za izlet (bistveno pa pozabila ;) ), sva si pogledala še elitno četrt, ki se nahaja v delu mesta, ki meji na zaliv Tasman. Hude hiše :)

Naslednjič: tidal passing in dojemanje pomena le-tega v živo…ups

  • Share/Bookmark