Adrenalin za konec


h1 21.02.2011

Iz Matamate sva se zapeljala naravnost do največjega mesta na NZ, Auckland-a. Betonski pragozd, v katerem sva eno uro iskala izbrani hostel, je bil najin dom zadnje tri dni. Upravnik hostla nama je predlagal parkiranje v avtohiši točno nasproti hostla in nama zaupal, da, če avto odpelješ pred šesto uro zjutraj, ni potrebno plačati parkirnine. Ob ne ravno nizkih cenah le-te sva bila te informacije vesela, pa še blizu sva imela avto.

Zjutraj sva se s trajektom odpravila v Devonport, predel mesta na drugi strani zaliva. Oba dela povezuje Harbour Bridge, ki se oddaljen pne čez zaliv, a se večina ljudi vozi na delo s trajekti, ki v petnajst minutnih intervalih vozijo med Devonport-om in centrom mesta. Sprehodila sva se po obali do North Head-a in se vzpela na hribček, s katerega je bil lep razgled na stolpnice v centru. Tako kot vsak kup zemlje na NZ, je tudi ta vzpetina delo vulkana, ki je izdelal odlično obrambno in nadzorno točko zaliva, kar so s pridom izkoriščali v vojnah.

Izpostavljenost mesta vremenskim vplivom je bila tu lepo vidna: oddaljene zavese dežja, ki so se hitro premikale preko mesta so kazale na to, da imajo vremenarji v Aucklandu težko delo. Vreme se spremeni desetkrat na dan in kot je rekel eden od domačinov, bogat  bo, kdor bo znal za Auckland pravilno napovedati vreme.

Spustila sva se na drugo stran hriba in se sprehodila skozi stanovanjsko sosesko, ki po hišah sodeč, ni bila za tiste s plitkimi žepi. Najemi stanovanj so tu precej zasoljeni, prav tako pa tudi cene nepremičnin, kar je glede na bližino centra in velikost mesta, razumljivo. Ni redko, da se na delo vozijo iz uro in pol oddaljenih krajev, da privarčujejo na stanarini.

Skočila sva še na drugo vzpetino, Mt. Victoria, s katere sva imela lep razgled na Harbour Bridge. Že od Queenstown-a dalje sem se poigraval z mislijo, da bi skočil z bungy-jem. Nekako nisem zbral poguma, ob pogledu na Harbour Bridge, za katerega sem vedel, da na njemu izvajajo skoke, pa sem se odločil, da poizkusim. Nataše ni zanimalo :lol:

Prvi adrenalin mi je zatresel roke že ob nakupu karte, ko sem vedel, da ni poti nazaj. Nekje globoko v sebi kar upaš, da ti ne bo treba skočiti. A to je že del igre, ki samo stopnjuje užitek. :)

Kombi naju  je prišel iskat v mesto, pobral še nekaj sotrpinov in nas odpeljal do stavbe pod mostom, kjer smo se pripravili na skok. Bilo nas je devet, vsakega posebej so stehtali, mu na hrbtno stran dlani napisali težo in nam nadeli varnostne jermene. Obotavljivih korakov smo se po stopnišču odpravili na most, oziroma pod njegovo cestišče. Ta dan je pihal preko zaliva močan veter, ki mi je začel še dodatno zviševati adrenalin že ob vzpenjanju, saj je bilo zaradi sunkov nemogoče hoditi brez čvrstega oprijemanja. Na polovici so se spremljevalci ločili in odšli v opazovalno ploščad, skakalci pa smo nadaljevali do skakalne kabine. Čeprav samo 40m nad morjem, je bil pogled na majhne ladje in razpenjeno morje pod mano dovolj za novo dozo adrenalina. Voditelja sta navila glasen rock :D in pričela s pripravo prvega skakalca. Bil sem zadnji na vrsti, kar mi je godilo, saj sem hotel užitek pričakovanja raztegniti na maksimum. Sedel sem na stol, kjer so mi za gležnje pripeli elastiko in jo povezali s pasom. Tako ob zaključku skoka lahko sprostiš zaponko na pasu, da te ne vlečejo nazaj z glavo navzdol, temveč v sedečem položaju. Z zvezanimi nogami sem oddrsal do roba deske, ki je štrlela meter iz kabine, ob tem pa me je za pas čvrsto držal voditelj, da me ne bi prekmalu odpihnil sunek vetra :) Spominjam se, da sem videl ladjo, ki se je ustavila pod mostom in potnike na njej, ki so, naslanjajoč na ograjo, opazovali nas skakalce. Še ko se je odštevanje začelo, nisem verjel, da bom res skočil. A nisem okleval niti trenutek! Ko sem zaslišal: tri…dva…ena…sem se že nagnil in ob besedi »bunggyyyy!!!«, ki jo je zakričal za mano voditelj, sem že prosto padal proti belim penam na temnem morju. Hitrost se je neverjetno hitro zviševala, čisti užitek pa še hitreje :D Ker me je veter odnašal pod most je bila elastika prekratka, da bi se dotaknil vode, sicer pa tako ni bilo veliko časa, saj se je elastika napela in me izstrelila nazaj z norim pospeškom. Še nekaj poskokov gor-dol in nepozabna zabava je bila končana.

Po skoku mi je bilo resnično žal, da se nisem odločil zanj v Queenstownu, kjer je bil skok »globok« 170m. Podobna višina, 192m, je bila sicer mogoča v Aucklandu s Sky Towerja, vendar ni šlo za klasični bungy, ampak prosti pad, kar me je odvrnilo od poizkusa. Na sam Sky Tower pa sva se vseeno povzpela v zanimivem dvigalu (stekleno dno :shock: ) in si z razgledne ploščadi ogledala mesto s 328m visokega stolpa, ki je del kompleksa barov, igralnic in trgovin. Nelagoden občutek, ko se stolp neprestano nekoliko maje v vetru, naju je kmalu prepričal, da sva se vrnila na trdna tla in si ogledala skok pogumneža s 192m.

Zadnja dva dneva sva si privoščila nekoliko oddiha, si v miru ogledala še preostanek mesta in poizkušala začutiti njegov utrip. Zanimivo, kako je bilo mesto ob pol sedmi uri zjutraj povsem prazno. Nekaj taksistov, kakšen avtobus in dostavno vozilo je bilo vse, kar si srečal na ulici. To nama je prišlo prav, ko sva se zadnji dan, pred šesto zjutraj, odpravila na letališče po praznih cestah, kljub temu, da sva eno uro iskala uvoz na avtocesto in komaj našla pravega.

Avto sva vrnila v Ezy-jevo izpostavo na letališču, nato pa zaradi dveurne zamude letala, zamudila še letalo v Sydneyu, kar nama je podaljšalo pot do Londona. Izgubljena prtljaga je bila zato samoumevna ;)

Fantastična narava, prijaznost in sproščenost ljudi, odročnost in tisto »nekaj«, kar se ne da razumeti, še manj razložiti je to, kar naju bo še vrnilo na Aotearoa-o, deželo dolgega, belega oblaka :)

  • Share/Bookmark
 
Objavljeno v 21.02.2011 ob 17:24 in zapisano pod Nova Zelandija .


Komentiraj


h1

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !