Dežela Telebajskov


h1 21.02.2011

Utrujenost po Tongariro crossingu naju je minila že naslednji dan, ko sva se z avtom (s katerega sva zjutraj drgnila srež :shock: ) še enkrat odpeljala do parka in z druge strani štartala na še en pohod. Tokratni cilj sta bili dve jezeri, oddaljeni tri ure hoda, po imenu Lower in Upper Tama Lakes. Ngauruhoe sva sedaj gledala v »hrbet«, ki pa se ni prav nič razlikoval od »trebuha« :) . Pokrajina je bila na tej strani nekoliko bolj zelena in poraščena z grmičevjem. Na nekaterih delih poti so bili, kot v prerezu, lepo vidni sledovi izbruhov vulkanov skozi čas.

Po treh urah sva prišla do roba dolge kotline s strmimi pobočji in povsem ravnim, peščenim  dnom, ki je na koncu prešlo v jezero. Spustil sem se po skalnatem grušču in si šel pogledat jezero povsem od blizu, medtem ko je Nataša klepetala z dvema Novozelandcema, ki sta svoje poročno potovanje pred tridesetimi leti prakticirala v Evropi :) .

Da sem se vrnil sem potreboval pol ure, kljub temu, da sem ves čas tekel (no, pretegnil se ravno nisem ;) ) in bil medtem ves čas na očeh Nataši in njenima sogovornikoma, ki so sedeli na robu kotline. Do zgornjega jezera je bilo še uro in pol hoda navkreber in po temeljitem razmisleku (ej, men se ne da, a greva nazaj…;):lol:) sva se odločila, da se vrneva.

Spet sva priganjala Toyoto in jo po 150km parkirala v Matamata-i, v kampu z ogrevanim bazenom, ki pa naju ni prepričal, da bi zlezla vanj, saj je okoli bazena že malodane skakal Jeti :) . To noč sva si celo prižgala prenosno pečko, spala pa spet v »koritu«. Tokrat je bilo za spanje na tleh premrzlo, zato sva pod žimnice po sredini naložila odeje, da sva vsaj približno zravnala ležišče.

Matamata je mesto, ki ga ne bi poznal nihče, razen domačih ovc in kmetov, če se ne bi nekega dne nad njim v letalu peljal Peter Jackson in v okolici mesta opazil to, kar je iskal celo leto: lokacijo za snemanje Gospodarja prstanov. Iskal je mesto, kjer bi lahko posnel Hobbiton in v dolini med “telebajskastimi” hribčki je našel pravljično pokrajino, idealno za domovanje Hobbitov. K lastnikom ogromnega zemljišča (trije bratje)  je poslal svojega skavta, da pridobi dovoljenje za snemanje, vendar nihče (niti lastniki) ni smel vedeti, kaj bodo snemali. Vlada NZ je zaprla zračni prostor nad pokrajino, vojska pa zgradila cesto do mesta, kjer je nato potekalo snemanje. Ker je bila dolina skrita med hribčki, se niti iz oddaljenih hribov ni videlo na mesto snemanja, ki je tako potekalo v popolni tajnosti. Le-ta je bila potrebna zato, ker so dogajanje v Šajerski v zadnjem delu trilogije posneli prej kot drugi del in Peter Jackson ni želel, da pridejo posnetki v javnost prekmalu.

V mestu sva si kupila karte za ogled mesta snemanja, ki ga lahko obiščeš samo z dovoljenjem bratov. Gre namreč za pašnike, na katerih je nepregledno število ovac in še več njihovih iztrebkov. Te so pred snemanji vsak dan odstranjevali, ker so ovce ponoči spuščali na sceno, kjer so veselo opravljale svojo potrebo.

Teh iztrebkov danes ne odstranjuje nihče več, kar sva hitro opazila ob sestopu z avtobusa. Če si se še tako trudil si, slej ko prej, kakšnega spregledal. Ko si stopil v drugega in tretjega pa je bilo že tako vseeno ;) Kljub čokoladnim kroglicam je okolica naravnost neresnična. Ko si v dolini ne vidiš nobenega sledu civilizacije (hiše, elektrika, ograje, kozolci, ceste…), le kratko travo, lepa drevesa in jezero. Čista pravljica in takoj mi je bilo jasno, zakaj se je Jackson zagledal v ta kraj.

Od snemanja je ostalo nekaj kulis, vse pa so skrbno dokumentirali in označili, da si lahko turisti predstavljajo sceno, v katero je bilo vloženega ogromno truda. Vse poljščine, zelenjavo in rože so posadili že mnogo pred prihodom igralcev in tako morali kadre posneti v točno določenem časovnem obdobju. Poleg težav,  ki so jih povzročale ovce, ki so neprestano kradle rože, so morali uskladiti še delovanje celotne ekipe, ki je štela 1000 članov in se je vsak dan in se je vsak dan vozila na prizorišče.

Z novo impregnacijo superg ;) sva se po dveh urah zanimivih ogledov vrnila v Matamata-o in se odpravila še v Te Puke. »Če sva že med Kiviji, si pa še oglejva kivije« je bil najin moto ob obisku ene največjih plantaž kivija na svetu. Z vlakcem sva se zapeljala skozi del proizvodnje in tako spoznala, kako do nas pride kosmato sadje, ki se utrgano z drevesa ne more primerjati z nobenim našim uvoženim kivijem. Poizkusila sva celo novo sorto (gold kivi), ki pa naju ni preveč navdušila. Dobri, stari, zeleni kivi…to je to :)

Naslednjič: nič adrenalinskega še nisem poizkusil…nekaj bo treba, če sva na NZ ;)

  • Share/Bookmark
 
Objavljeno v 21.02.2011 ob 17:20 in zapisano pod Nova Zelandija .


1 komentar na “Dežela Telebajskov”


  1. Ja ,.. če ne življenje nima smisla



Komentiraj


h1

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !