Hoja, hoja, hoja….pa ne vrsta drevesa ;)


h1 21.02.2011

Abel Tasman je eden najlepših narodnih parkov na NZ (sicer pa, kateri ni ;) ) Zato sva si vzela več časa, da si ga pobliže ogledava, čeprav samo z dvodnevnim trackingom po obali.

Zjutraj, ko sem nosil nahrbtnika v avto me je spreletelo, da bi s to opremo verjetno preživela propad civilizacije, a pod enim pogojem: da bi oprema ostala v avtu in je ne bi bilo treba nositi :lol: Pol stvari, ki sva jih vzela s seboj, bi lahko pustila v avtu, a to tako ali tako opaziš šele potem na poti :) Recimo kompletna osebna higiena, ko te prav malo briga, če smrdiš in po nekaj urni naporni hoji samo iščeš prostor, kamor boš zavalil utrujeno telo. Ali pa če s seboj vlačiš narejeno zeljnato solato (da ni treba s seboj nositi še solnice, olja in kisa :lol: ), ki se ti povrhu še prevrne in jo nazadnje nimaš ne časa, ne volje pojesti. S seboj vzameš šotor, čeprav imaš rezerviran hut, vsa topla oblačila od dolgih gat do flisa in gorilnik s posodo, priborom in dvema! bombicama. Za vsak slučaj! :lol: Da ne omenjam, da sva s seboj vlekla še dva kilograma jabolk :lol:

Otovorjena kot mule, da sva hodila cik-cak kot pijančka, sva se skobacala v kombi, ki naju je iz mesta Marahau (14km oddaljeno od Motueke) odpeljal do zaliva, kjer je čakal vodni taxi. Cel dopoldan sva upala na lepo vreme, a je ob desetih še vedno deževalo. Čez vso opremo sva potegnila dežne plašče, zlezla v čoln in se po razburkanem morju odpeljala do Totaranuia, zaliva sredi nacionalnega parka. Vožnja je trajala kakšno uro in je bila skrajno neudobna, kljub dobremu vozniku, ki se je skušal izogibati valovom, ki so z vseh strani butali v čoln. Vodni taxi je ustavil nekaj metrov od peščene obale in tako sva za začetek že skočila v prvo lužo :)

Kljub oblakom in dežju je bila obala lepa, peščena in samo predstavljala sva si lahko, kako čudovita je v soncu :) . V upanju na lepše pogoje za track sva se odmajala proti sedem ur oddaljeni koči, kjer sva planirala nočitev.

Abel Tasman Coast Track je pešpot, ki pelje tik ob obali ali pa se v neprehodnih predelih dvigne in zavije v zavetje gozda. Zaradi plimovanja je na nekaterih delih prehodna samo ob določenih urah. Razlika med oseko in plimo je v tem predelu NZ pet metrov, kar ob plitvi obali pomeni, da voda zalije nekaj kilometrov površine v notranjost. V info točki sva dobila urnik ob katerih urah je možen prehod. Časovnice so različne, odvisno pač od letnega časa. Prvi tak prehod je bil Awaroa crossing in za tega so naju opozorili, da ga morava obvezno pravočasno prečkati, ker ni obhoda. Do prehoda sva imela približno šest kilometrov, kar se ne sliši veliko dokler ne hodiš s polno opremo na hrbtu, po peščeni obali, v pohodnih čevljih in dežju ;) . Ko se je pred nama odprl zaliv, sva pred seboj zagledala razmočeno polje, dolgo dva kilometra. Očitno sva prišla pravi čas za prečkanje. Na drugi strani sva videla veliko okroglo tablo oranžne barve, ki je označevala nadaljevanje poti po prečenju. Bolj ko sva rinila proti sredini zaliva, več je bilo vode. Postajala je vedno globlja in na določenih delih hitro tekoča. Ko voda na tako ravni površini zaradi oseke odteka, nastanejo potoki deroče vode. Voda je sedaj segala že do roba pohodnih čevljev in postajalo nama je jasno, da tule ne bova prišla čez suha. Kljub vračanju in iskanju novih poti se je vedno končalo s previsoko vodo. Ni nama preostalo drugega kot da se sezujeva, zavihava hlače in brodiva po vodi do druge strani. Tu se je veselje šele začelo :) Hodila sva po morskem dnu, ki je bil poln ostrega peska in še bolj ostrih školjk, ki so se zažirale v podplate. Da je bila mera polna je bila voda ledeno mrzla, dež pa je začel padati kot za stavo. Mrzla voda je prišla na koncu že kar prav: zaradi odrevenelosti nog nisva več čutila ostrih školjk :lol:

Privlekla sva se čez zaliv, se obula in nadaljevala proti Bark Bayu. Za prečenje sva porabila vse preveč časa in ko sva ugotovila, da sem pozabil v avtu svetilko, sva hitro izračunala, da bova težko prišla do koče pred temo. Pred seboj sva imela še Onetahuti crossing, ki bi ga po časovnici morda še ujela, v nasprotnem primeru pa bi lahko kar postavila šotor, ker tudi tu ni bilo »obvoza«. Malodane tekla sva po obali in če ne bi imela fotoaparata, kasneje verjetno sploh ne bi vedela, kje sva hodila :)

Ko sva prišla do Onetahuti-ja, je bila voda že zelo visoko in blizu roba obale, zato sva se podvizala in v zadnjem trenutku prečila zaliv.

Hitela sva naprej in se po razmočenih, blatnih tleh prebila do zaliva Bark Bay, kjer je bilo najino prenočišče. Morala bi se spustiti do zaliva, od koder je bilo do huta še dvajset minut ob predpostavki, da je še oseka. Vendar zaliv ni bil viden in tako nisva vedela, ali je prehoden. Ker nisva želela tvegati dodatnega časa za spust in nato še en vzpon v primeru smole s prehodom, sva se odločila za eno in pol urni obhod.

Svetloba je pojenjala še hitreje kot navadno vpričo visokih dreves in s težavo sva začela slediti ozki in slabo vidni poti med podrastjo. Počasi so se začele porajati ideje, da bo potrebno prespati v šotoru in pot nadaljevati naslednji dan. Bilo nama je žal, da si nisva vzela treh dni, da bi v miru premagala celotno pot. Ko sva že skoraj obupala, se je v temi pokazal obris table za Bark Bay Hut, na kateri je pisalo »5min«. Vesela napisa sva poiskala stezico, ki je vodila do koče, kjer naju je čakal že nekoliko zaskrbljen oskrbnik, ki je bil obveščen, da prihajava. Prepričana, da je zaliv že poplavljen, sva ga vprašala, kako dolgo je že pod vodo in izvedela, da bo še kakšno uro prehoden. Z mislijo, da sva se zaman pehala v hrib in nazaj v dolino ter izgubila eno uro, sva odložila mokro opremo pred hut in se izvlekla iz čevljev.

Premočena do kože, z razbolenimi rameni in žulji na nogah (mokre nogavice) sva vstopila v kočo, pojedla zgolj nekaj malenkosti in zlezla v spalke, ki sva jih razvila na lesenem pogradu. Vse sva seveda izvajala v trdi temi, ki je nastala pet minut za tem, ko sva prišla do hut-a, ki ni imel elektrike.

Noč je prehitro minila, pripravila sva si zajtrk na gorilniku nato pa obula sveže nogavice in jih vtaknila v premočene čevlje :) . Svojevrsten občutek je bilo tudi dvigovanje nahrbtnika na odrgnjena ramena in boke, ki je bilo pospremljeno z grimasami na najinih obrazih, da sva se morala smejati drug drugemu. Nekoliko me je minil smeh edino, ko sem na plano potegnil svežo majico prepojeno z jabolčnim kisom, ki je prej napajal zeljnato solato, sedaj pa moj nahrbtnik. Zelje sem pustil zajcem v grmovju, če se je kateremu zahotelo pripravljene solate, potem pa sva vzela pot pod noge.

Pred nama je bilo še 20km, oziroma 7 ur poti, ki se je neprestano dvigala in spuščala. Vsaj vreme se je popravilo in je deževalo le še občasno, sonca pa vseeno nisva videla veliko ;) Pitna voda je na Abel Tasman Coast Track-u samo v določenih hutih. Do konca poti je bila, po Murphy-ju, samo v hutu, do katerega bi se morala spustiti z najvišje točke poti in se nato vrniti, ker spodaj ni bilo poti naprej. Sedaj sva imela časa dovolj in gospa Žeja je zahtevala spust, a so temu ostro nasprotovali gospod Žulj_na_vseh_mogočih_mestih in gospa Polno_rit_imam_klancev, zato sva pot nadaljevala suhih ust. Nato pa je gospa Žeja stopila v družbo gospe ŽEJE in ker sva že tako in tako imela težave z zaprtostjo, sva si ob izviru prevrela in ohladila sicer nepitno vodo in se tako oskrbela za preostanek poti.

Kljub vsem težavam, ki sva jih imela na poti sva se tega treka še dolgo spominjala in se smejala sama sebi. Pa tudi drugi nama. Ko sva se z avtom vračala proti Motueki, sva na robu videla tablo z napisom »rooms for rent« in prenočila pri blazno gostoljubnemu Barry-ju, ki naju je hitro začel klicati »Funny walk« :lol: Ob vseh žuljih, ki sva jih kasirala, je bila najina hoja verjetno res zanimiva :)

Naslednjič: Wellcome to Capital of NZ

  • Share/Bookmark
 
Objavljeno v 21.02.2011 ob 17:04 in zapisano pod Nova Zelandija .


Komentiraj


h1

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !