Led in ogenj


h1 21.02.2011

Na vrhu prelaza, ki s svojimi 563m komaj zasluži to ime, sva parkirala ob cesti in se odpravila na triurni sprehod po gozdovih Haasta. Bridal Track, kot se imenuje pot, se spusti nazaj proti Makarori v dolino reke Haast. Večina poti poteka po levem bregu reke dovolj visoko, da nudi lep razgled na smaragdno zeleno vodo.

Drevje je, spet zaradi vlage ;) , povsem v mahu, ogromno je podrastja, v katerem se skriva množica živali. Nekatere pa so, nasprotno, zelo družabne, kot recimo drobni ptici tomtit in fantail. Neprestano te obletavajo in ti sledijo, če pa se ustaviš, se te celo bežno dotaknejo :)

Ogledala sva si tudi nekaj slapov, ki niso nič posebnega, a pripomorejo k vtisu divje in neokrnjene narave.

Vrnitev k najinemu prevoznemu sredstvu je bila začinjena s spoznavanjem mrčesa po imenu sandfly. Ko sva se odpravljala na trek, sva imela med preobuvanjem odprta vrata in prtljažnik avta in to so mušice razumele kot povabilo na brezplačno vožnjo. Kdor je že izkusil nadležnost tega nebodigatreba življa, ve, o čem govorim. Ugriz namreč blazno srbi in vsak poskus praskanja stvar drastično poslabša. Tudi če se preprosto obrišeš z brisačo po tuširanju in potegneš po mestu ugriza, je zabava zagotovljena. Oba sva se spraskala do krvi in sledovi so ostali še dolgo po tem, ko sva že prišla domov.

Fox Glacier, mesto ob istoimenskem ledeniku, je bil najina naslednja postaja. Prijetno mestece, majhno, kot vsi kraji na zahodni obali, a turistu zelo prijazno. Tu sva si kupila prvo kartico za uporabo interneta, ki jo lahko kupiš v vsaki trgovini. Zakupiš čas in prosto uporabljaš internet v krajih, kjer vidiš logotip podjetja, pri katerem si kupil kartico. Mreža treh ali štirih podjetij je zelo razširjena in samo enkrat se nama je zgodilo, da kartice nisva mogla uporabiti.

V trgovini sva si nakupila živila in bila spet presenečena nad odprtostjo ljudi. Si predstavljate, da vas na Petrolovi črpalki blagajničar vpraša iz kje ste, kam greste, kako vam je všeč SLO in se z vami pogovarja na način, da se počutiš, kot bi se pogovarjal s starim znancem :) No way! Ob odhodu iz Queenstowna sem Natašo čakal v avtu deset minut, ko je šla plačat bencin in se zaklepetala z blagajničarko :shock:

In to se nama je dogajalo tudi v milijonskem mestu Auckland, če kdo misli, da ti ljudje nimajo drugega dela. To ne delajo iz vljudnosti ampak taki dejansko so: odprti, prisrčni, preprosti, neobremenjeni…to so »kiviji« :)

S »svežimi« konzervami sva se  zapodila v kuhinjo hostla, v katerem sva se nastanila, in tam srečala dva mlada Nemca, ki sta nama predlagala, da si ogledava ledenik od blizu in ne samo s ceste. Ideja je bila dobra in naslednji dan sva si preko ceste, v lično urejeni alpski hišici, uredila prevoz, dobila dereze in se s predpotopnim avtobusom odpeljala do ledenika.

Fox Glacier je 36km2 velik ledenik, vpet med deževni pragozd in nekaj kilometrov oddaljeno morje, na vsega 250m.n.v. :shock: Na cesti, ki vodi do njegovega jezika so označbe, ki kažejo, do kje je segal leta 1800 in prve table, ki so zelo oddaljene od njegovega začetka, nakazujejo, da se ledenik topi.

Po polurnem, strmem, a urejenem vzponu smo prišli do ledu, obdanega s skalami, ki jih ledenik melje pred seboj. Nadeli smo si preproste dereze in se po, proti pričakovanjem, nedrsečem ledu vzpeli nad ustje ledenika iz katerega bruha deroča reka, polna kosov ledu. Kljub temu, da razen velikih količin zmrznjene vode pomešane s peskom, kamenjem in snegom nismo videli veliko, je bil obisk zanimiva izkušnja tudi zaradi vodiča iz Nepala, ki je bil, kot se je izrazil, »several times on top of Mt. Everest«. Duhovit in zanimiv način pripovedovanja je dal poseben pečat hoji po ledeniku.

Blizu Fox Glacier-ja je jezero Matheson v katerem se ob lepem vremenu vidi odsev Mt. Cook-a in Mt. Tasman-a. Idiličen sprehod okoli jezera, po gozdu, poraščenem s praprotjo, ki v višino zraste do deset metrov, je trajal uro in pol in zadovoljil najina pričakovanja. Vrhova obeh velikanov sta bila sicer nekoliko v oblakih, pa vendar se je odsev videl zelo dobro.

Najin cilj za ta dan je bila Hokitika, ki je bila oddaljena 160km, zato sva vzela cesto pod Savina kolesa in se odpeljala mestu žada naproti. Vmes sva se ustavila še ob Franz Josef Glacier-ju, ki je nekoliko večji kot Fox, vendar sva ga samo pofotkala in se odpravila naprej.

Ob najemu Toyote sva doplačala možnost, da vozi tudi Nataša. Bolj zaradi moje paničnosti, ki je bila posledica utrujenosti in razdraženosti ob vnetem mehurju, kot zaradi slabe vožnje Nataše, sva to poizkusila samo kakšnih 500m, potem pa sva spet zamenjala sedeža :) . Za ta del poti sva porabila precej časa, saj sva se vsakih 10 min ustavljala, da bi poiskusil z odvajanjem urina. Vnetje se je razmahnilo v vsej svoji moči in poizkusi praznjenja so se ob peklenskih bolečinah vedno klavrno končali s kletvicami na ustih in solzami v očeh. Odločil sem se, da v Hokitiki obiščem zdravnika in ko se je v urinu pojavila še kri in strdki, je bilo jasno, da nimam druge možnosti.

Na NZ ne poznajo brezplačnega zdravstva, oziroma, ni financiran s strani države. Vsak obisk pri zdravniku stane približno 20€. Po plačilu sem dobil zdravila na recept, ki sem jih nato plačal v lekarni, kjer prodajajo še kup drugih stvari, ki niso povezane s farmacijo. Vse stroške so mi kasneje povrnili na Corrisu, kjer sva imela sklenjeno zavarovanje. Tu jih moram pohvaliti, saj so preko telefona, potem ko sem jih poklical sredi noči, uredili vse potrebno, da sem bil takoj sprejet pri zdravniku. Tudi stroške so povrnili še isti dan, ko so dobili dokazila o opravljeni storitvi.

Hokitika, mesto s 4000 prebivalci, ima tri velike proizvajalce izdelkov iz žada. Zanimivo je, da si lahko proizvodnjo ogledaš od blizu in opazuješ mojstre pri delu. Enako je bilo v steklarni, čokoladarni:) in v »woodwork shopu«, kjer je vse urejeno tako, da lahko opazuješ cel proces izdelave.

Ko si je Nataša napasla oči na obeskih in jaz na kopiji pokala American Cup iz žada v naravni velikosti, sva se ustavila še ob morju, nato pa zaradi naliva kmalu zapustila sicer simpatično mesto.

Za prenočišče sva si izbrala 80km oddaljen Punakaiki, še prej pa sva se ustavila v Greymouthu, kjer sva si ogledala galerijo maorske umetnosti. Še najbolj sva si zapomnila moderen WC, kjer potrebuješ faks, da se olajšaš: vstop na gumb, voda na gumb, milo na gumb, splakovalnik na gumb, wc papir na gumb in nazadnje še izhod na gumb :lol: Če si rok ne umiješ, te pa še ven ne spusti. Pa še brezplačen je, če ga znaš uporabit:) :)

Cesta je sedaj potekala povsem ob morju in tik pred sončnim zahodom sva se na obali vselila v hostel brez hladne vode. Zaradi naliva je crknil vodovod in vse kar je ostalo v pipah je bila voda iz bojlerja, s katero sem se poparil. Sem se pa zato lahko prej skopal v majhnem termalnem bazenu in pod bojler prišel že dobro ogret :lol:

Naslednjč: hoja po palačinkah

  • Share/Bookmark
 
Objavljeno v 21.02.2011 ob 16:58 in zapisano pod Nova Zelandija .


Komentiraj


h1

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !