Maori Tamaki Village


h1 21.02.2011

Na poti do centra maorske kulture, Rotorue, sva se ustavila v Hell’s Gate. Zelo primerno ime za skupino termalnih jezer, kjer je smrdelo še bolj kot na vulkanu :) . Temperature jezer se gibljejo od 60°C-120°C, med njimi je tudi s 60°C najtoplejši slap na južni polobli.

Po obisku pekla sva nadaljevala proti Rotorui (tu sem spet kolovratil po napačni strani ceste :roll: ), največji turistični atrakciji na severnem otoku. Mesto leži ob istoimenskem jezeru in ima vzdevek »žvepleno mesto«. Ja, spet smo pri smradu, le da tu ni tako izrazit kot v Hell’s Gate ;) . V okolici je polno termalnih izvirov, gejzirov, blatnih kopeli, toplic, od koder prihaja vonj, ki se ga sčasoma navadiš. Večina od 80.000 prebivalcev je Maorov, ki tu odlično (organizirano, komercialno) predstavljajo svojo kulturo.

Med množico aktivnosti, ki so tu na voljo, sva izbrala obisk maorske vasi. Za začetek so naju popeljali skozi lepo urejen »pragozd« v hiši in s tem naredili uvod v legendo o nastanku NZ in Maorov. Ogledala sva si kratek film, nato je sledilo čakanje na »waka-o« ali po domače avtobus :) V tem času so nam vsem obiskovalcem razložili pravila obnašanja in postopek sprejema v maorsko vas na način, da sem postal naravnost vznemirjen. Stvar je bila predstavljena in organizirana tako dobro, da nisi imel občutka, da gre za turističen obisk, pač pa da gremo v maorsko vas, ki že od Cook-ovih časov stoji nekje v gozdu.

Vsaka »waka« (ime za kakršno koli prevozno sredstvo) je izbrala svojega poglavarja, ki je predstavljal šefa plemena (potnike avtobusa). Eden od teh poglavarjev sem bil sam :cool: . Nikoli mi ni treba dvakrat reči za kakšno neumnost in ko je vodička vprašala, kdo se javi, se seveda nisem obotavljal. Sledila je moja predstavitev, nato pa sem moral (bemti, a moram res vedno sebe v drek tlačit) zapeti eno po slovensko :oops: Kljub prepričevanju, da imam namesto glasilk samo zožano grlo, da me je posluh zapustil že v zibki, ko sem razglašeno jokal in ne nazadnje, da še ringaraja besedila ne znam, sem nazadnje s pomočjo Nataše odkrulil »U Lublan pr’ šestic«. Na srečo v bližnji okolici Rotorue ni bilo videti nobenega Slovenca, ki bi lahko slišal najino fušanje in izmišljevanje besedila :lol: Aplavz, ki naju je prekinil in katerega namen je verjetno bil ohranitev zdravega sluha potnikov, naju je odrešil nadaljnih muk.

Po polurni vožnji, polni zabave, smo se pripeljali pred Maori Tamaki Village. Vsi moji podložniki ;) so se v popolni tišini postavili v krog pred vhod, sam pa sem s še štirimi poglavarji (ki so lahko samo moški) stopil na sredino in čakal. Po pravici povedano sem se tresel kot šiba na vodi: malo zaradi hladu (bila je že noč), v glavnem pa zaradi vznemirjenja. V naslednjih minutah so pred mano skakali, vpili, kričali, delali grimase, mi grozili s kopji, poslikani z bojnimi barvami, maorski bojevniki. Noro doživetje, vendar si sedaj z lahkoto predstavljam zakaj so prvi Evropejci pobili Maore, ko so jim ti izrekali dobrodošlico. Če nekaj centimetrov mimo tvojega obraza šviga kopje, kopje nekoga, ki niti z ogromno domišljije ni videti kot nekdo, ki bo nekaj trenutkov kasneje pred tebe položil vejico Teka, ki pomeni, da lahko vstopiš v vas, ga seveda ne boš gledal, ampak se boš branil. V takih nesporazumih je umrlo veliko Maorov.

Uradno povabljeni smo vstopili (najprej poglavarji) v vas, si ogledali vse od tradicionalnih hiš, iger, hrane do načina življenja nekdanjih staroselcev, nato pa smo se zbrali v manjšem prostoru, kjer so nam predstavili svojo glasbo in ples.

Energičen nastop moških plesalcev in preproste pesmi žensk so nas navdušile in ravno prav zlakotnile, da smo odšli v »veliko hišo«, kjer so nas postregli z domačo hrano, pripravljeno na morski način.

Hangi ali zemeljska pečica je prostor, kjer kuhajo. V zemljo izkopljejo luknjo, vanjo naložijo kamenje, nadenj pa grmado lesa, ki jo nato zakurijo. Ko les pogori odstranijo žerjavico, na razbeljene kamne v posodah položijo najprej meso, nato zelenjavo, vse skupaj pa pokrijejo z mokro krpo in zasujejo z zemljo. Kuha traja 3-4 ure, če pa v tem času še ni kuhano, potisnejo hrano še za nekaj minut v mikrovalovko :lol:

Po okusni večerji smo se poglavarji še enkrat zbrali na odru, bili tarča smeha ob poskusu maorskih plesov, nato pa so nas odlični animatorji pospremili nazaj na wako in odpeljali v Rotoruo.

Naslednji dan sva si mesto ogledala nekoliko pobliže, kdo bi si mislil, spet v dežju ;) Obiskala sva Government Gardens, čudovit muzej pred njimi, še en termalni park, nato pa pot nadaljevala proti Taupo-ju.

Naslednjič: Vulkan Ngauruhoe, ljubezen na prvi pogled

  • Share/Bookmark
 
Objavljeno v 21.02.2011 ob 17:14 in zapisano pod Nova Zelandija .


Komentiraj


h1

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !