Mordor


h1 21.02.2011

Zapustila sva maorsko kulturo, se usmerila proti mestu Taupo ter se vmes ustavila ob reki Waikato in njenih slapovih. Na reki nudijo rafting ali jet rafting, midva pa sva si samo ogledala slap, preko katerega se spuščajo. Ozek naraven kanal, ki stisne 100m široko reko na vsega 15m, ima pretok 220m3/s. Ko stojiš ob takem slapu začutiš mogočnost vode in narave, a se to ne more primerjati s silami, ki spijo skrite pod celotnim območjem, na rob katerega sva sedaj prišla.

Osrednji del severnega otoka je pred 26.500 leti prizadel strahovit izbruh vulkana, kateremu bi težko našli primerjavo. Nastal je krater velikosti 600km2, ki je danes zalit z vodo in predstavlja jezero Taupo. Ob eksploziji se je v zrak dvignilo 800km3 :shock: pepela in kamenja, ki je nato s sto metrsko plastjo prekrilo ves severni otok in praktično uničilo vse rastlinje na njemu. Celo na 800km oddaljenem otoku so našli 11cm plast pepela. Za primerjavo, [url=http://www.olywa.net/radu/valerie/mshduring.html?]Mt. St. Helens[/url] je leta 1980 ob izbruhu izvrgel 3km3 materiala.

Do še enega izbruha je prišlo leta 181, ko je vulkan v tednu dni izbruhal 33 miljard ton materiala, njegov 50km steber dima pa je bil posledično opazen (spremembe v atmosferi ob sončnih zahodih) celo na Kitajskem in v Rimu. Območje je še danes termalno zelo aktivno, kar izkoriščajo v gospodarske namene z elektrarno na paro [url=http://www.nzgeothermal.org.nz/geothermal_energy/education/enlarge/westfield.asp] Wairakei Power Station[/url]. V bližini so tudi polja Craters Of The Moon in Wairakei Thermal Walley, ki sva si jih pobliže ogledala, najbolj pa sva bila navdušena nad Volcanic Activity Center. Majhna stavba, namenjena izobraževanju vseh, ki jih zanima karkoli v povezavi z vulkani na NZ, je prava zakladnica znanja. Pogledala sva si nekaj filmov in spoznala sistem pomoči ob naravnih katastrofah, ki so na tem območju samo vprašanje časa.

V Taupo-ju se nama je prvič primerilo, da nisva dobila prenočišča v prvem poizkusu, sva pa zato v drugem dobila super razgled na jezero ;) . Zvečer sva se namakala v bližnjih toplicah, kjer so imeli bazeni 42°C. In to ohlajeni :? Ker sva bila prej na večerji v tajski restavraciji (jedel sem škampe, ki jih iz preventive ne bom več), se mi je obrok v toplem bazenu še enkrat prekuhal in na poti proti hostlu sem brez uverture izvedel Rigoletto. Da je bila noč popolna, je bil hostel lociran poleg diskoteke, ki je obratovala do zgodnji jutranjih ur :roll:

Majhno mestece Turangi z najbolj všečnim hostlom, kamor sva prišla naslednji dan, je bilo izhodišče za Tongariro Crossing. Nacionalni park, ki ga krasijo vulkani Tongariro, Ngauruhoe in Ruapehu, je bil na spisku najinih želja za obisk. Prvotno sva hotela na tridnevni trek preko celotnega parka, a sva se nazadnje odločila za enodnevno verzijo.

Že v Taupo-ju sva se neprestano ozirala proti JZ, da bi ugledala vrhove vulkanov, a jih zaradi slabega vremena nisva. Sedaj so se pokazali v vsej svoji veličini in ob načrtovanju treka sem se zagledal v ime na zemljevidu, ki ga nisem znal izgovoriti (še danes nisem prepričan, da ga izgovarjam pravilno). Bil je Ngaruhuoe, osrednji, najmlajši vulkan, mimo katerega je šla najina pot. Ne vem kaj me je pritegnilo, a sem vedel, da hočem na njegov vrh. Nikoli ga še nisem videl, če izvzamem dejstvo, da je to Mt. Doom ali Gora pogube iz filma Gospodar prstanov, česar pa takrat še nisem vedel. Velikanska krtina sredi ravnine, ki se dviga 2300m visoko v obliki stožca, črnega kot oglje, z belo kapo pozimi, me je hkrati očaral in mi zbujal strahospoštovanje.

Zgodaj zjutraj sva se s shuttlom odpravila do izhodišča in se začela skozi pokrajino, polno sledov izbruhov treh velikanov, vzpenjati proti vznožju »Črnega«, ki sva ga imela ves čas na spregled. Bolj ko sva se bližala, bolj sva dojemala razsežnost tega orjaka. Pravilnost njegove oblike je bila fascinantna, prav tako pa tudi njegova velikost, ko enkrat stojiš tik pod njim in vidiš celotno vzpetino od vznožja do vrha.

Nataša, ki je v mojih očeh videla iskrice že v hostlu, sedaj pa je bil v njih ogenj, se ni več upirala mojemu prepričevanju, da se vzpneva na vrh. Problem je bil ta, da sva se odločila za enodnevno prečkanje parka, ki praviloma ne vključuje vzpona na Ngauruhoe. Na drugi strani parka sva imela organiziran prevoz za vrnitev v Turangi in sva bila torej časovno precej omejena.

Pognala sva se torej v vroč, črn, droben pesek, ki sestavlja to pobočje, a kmalu izgubila zagon zaradi vdiranja. Naredila sva dva koraka naprej in enega nazaj :evil: . Nekoliko levo od najine smeri sva opazila skalnat greben, ki se je vlekel nekaj sto metrov proti vrhu in takoj zavila proti njemu. Tu sva pospravila pohodne palice, ker jih zaradi izredne strmine nisva mogla več uporabljati niti zloženih. Plazenje, malodane po vseh štirih, se je nadaljevalo po tem grebenu, a sva se v primerjavi s peščeno podlago vsaj kam premaknila. Vzponu ni bilo konca. Najtežje je bilo to, da sva imela vrh ves čas v vidnem polju in tako imela občutek, da ni daleč do konca poti. Po dveh urah hoje po »krtini« sva tik pod vrhom opazila nekaj snežnih zaplat, ki so ostale po zadnjih padavinah in nekaj minut kasneje končno stopila na vrh vulkana Ngauruhoe. Rob kraterja je širok le nekaj metrov, a je to dovolj, da obhodiš cel krater v pol ure.

Razgled je bil, brez pretiravanja, najlepši kar sem jih kdaj videl. Pod menoj se je strmo spuščal črn tepih, ki se je preko Rdečega kraterja raztezal do Blue Lake-a, se tam prelevil v modro, zdrsnil preko naslednjega jezera in se nazadnje zlil z nebom.

Pogled na drugo stran pa je razkril ravnico do najaktivnejšega vulkana v parku, Ruapehu-ja, ki je s svojo belo kapo kraljeval nad kraterjem Ngauruhoe-ja.

»Tule ne stojim zadnjič« sem si misli, ko sva se lotila spusta, ki je bil, proti pričakovanjem, čisti užitek. Enostavno sva tekla po pesku, kot po melišču in bila v slabi uri spet ob vznožju. Nadaljevala sva skozi »Mordor« do Rdečega kraterja, kjer naju je ujela megla, ki se je pripodila izza Ngauruhoe-ja in nama zakrila pogled na Emerald lakes.

Zaradi triurnega zaostanka sva hodila precej hitro in tako kmalu prišla do jezera Blue Lake, od koder se je pot pričela spuščati proti dogovorjenem mestu za prevoz nazaj v Turangi. Težko je opisati vso pokrajino, ki sva jo prehodila v teh slabih devetih urah brez postanka. Kljub morečemu izgledu, primernemu za snemanje »Mordorja«, naju je neverjetno privlačila. Morda zaradi kontrasta med rdečo, črno, modro in zeleno barvo, morda zaradi prikrite nebrzdanosti narave in oddaljenosti civilizacije ali pa zgolj zaradi lepega vremena :) Ni važno, še se bova vrnila ;) .

Naslednjič: Hobbiton?….ni pravljica, res obstaja :)

  • Share/Bookmark
 
Objavljeno v 21.02.2011 ob 17:18 in zapisano pod Nova Zelandija .


Komentiraj


h1

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !