Od pravljice do krute narave


h1 21.02.2011

Po deževni noči sva strpala moker šotor v vrečo in upala, da bo na poti proti 20km oddaljenemu Arrowtownu posijal kakšen žarek izza deževnih oblakov ali zapihal veter, da posušiva opremo. To se ni zgodilo, je pa vsaj prenehalo deževati, kar je bil dober obet za obisk mesta zlatokopov.

Arrowtown je majhno mestece, v katerem dobiš občutek, da se bo vsak čas izza vogala zadrl znan režiser »akcija« in bodo na prizorišče pritekli igralci iz kakšnega otroškega »westerna«. Nizke lesene hiše živih barv, starinska vozila, napisi na prodajalnah…vse daje občutek, da se je čas ustavil takrat, ko je tu vladala zlata mrzlica.

V muzeju, ki sva ga obiskala si lahko sposodiš celo opremo za izpiranje zlata in vse kar najdeš je tvoje :) Nisva imela zaupanja v srečo pri tovrstnem početju in sva jo raje mahnila v trgovinico, kjer je bilo bogastvo že na kupu. To je bila »čokoladna hiša«, kjer so imeli množico različnih vrst čokolad in izdelkov iz njih. Podobnih hiš sva na NZ videla kar nekaj in jih, predvsem na mojo pobudo, tudi obiskala :lol:

V Arrowtownu naj bi bil nekakšen jesenski festival, vendar je bilo v mestu malo obiskovalcev, prireditveni prostor pa tudi ni bil kaj večji kot za kakšno rojstnodnevno zabavo. Dobiti nisva mogla niti kakšnega programa, zato sva se odločila, da ne ostaneva do večera, ko naj bi se vse skupaj začelo. Poizkus ogleda cerkve na robu mesta je prav tako propadel, ker sva bila prezgodnja in so bila vrata še zaprta :( .

Nataša je bila, v nasprotju s splošnim prepričanjem o ženskah, odličen navigator :) , je vzela v roke zemljevid in preverila, kako bi lahko izkoristila višek časa, ki se je nenadejano pojavil. Končni cilj dneva sva si tako postavila v Makarori in ne v Wanaki, kot sva prvotno načrtovala. To načrtovanje se sliši kot zelo premišljeno potovanje, a sva se v resnici zadnje trenutke odločala, kam bova šla in kje spala.

Rahlo pršenje naju je spremljalo na poti proti avtu in obetalo vožnjo v hladu. Kadar je sijalo sonce, sva namreč morala vklapljati klimo, čeprav se na ta dan ni bilo bati pretiranega kuhanja v lastnem soku ;) .

Vožnja proti dobrih 50km oddaljeni Wanaki  je potekala skozi hribovito, enakomerno, neporaščeno pokrajino kot na začetku poti iz Christchurcha.

NZ je imela včasih ogromno dreves, ki so jih posekali Angleži in izvozili kvaliteten les. Deželo so dobesedno oskubili in šele kasneje začeli s pogozdovanjem. Danes je na obeh otokih ogromno novih, mladih, borovih gozdov, ki jih prepoznaš po »drevoredasti« rasti. Ta vrsta bora izredno hitro raste in je primerna za uporabo v 25 letih. Ker so zaradi močnih in pogostih potresov hiše na NZ večinoma grajene iz lesa, je to dobrodošel podatek za gradbeno industrijo.

Wanaka je mesto, ki se hitro razvija zaradi turizma. Leži ob jezeru, kjer poleti mrgoli surfarjev, potapljačev, v okolici je veliko možnosti za trekinge in gorništvo, pozimi pa je tu smučarski raj z znanimi novoletnimi zabavami.

Pri lokalni info postaji sva se pozanimala o kakšnem krajšem tracku in izbrala sva Mt. Iron, ki se odsekano vzpenja nad južnim delom mesta. Mimo novega dela mesta, ki bo precej razširil Wanako, sva pričela z vzponom na Železni vrh. S seboj sva vzela šotor, saj je močan veter zagotavljal hitro sušenje najinega bivališča.

Z roba pečine sva pod seboj videla celo mesto s 4000 prebivalci in jezero, ki se podolgasto vleče proti Makarori. Tik pod nama je bila pisana hiša, ki je bila videti kot iz pravljice. Ker je cesta vodila tik ob njej, sva se odločila, da si jo kasneje ogledava.

Oblaki, ki so se svojo črno podobo grozeče bližali, so naju prisilili, da se nisva dolgo zadržala na vrhu. Šotor je bil bolj ali manj suh, zato sva ga zložila in pospravila v vrečo, v kateri je nato ostal do vrnitve domov :( . Kasneje sva namreč zaradi mojega mehurja spala samo še v hostlih.

Po spustu sva se odpravila v Puzzling World, tisto pisano hišo, ki sva jo videla z vrha Mt. Irona. Stvar je nekaj podobnega kot Hiša eksperimentov v Ljubljani in zabava je bila zagotovljena. Smeha polna kapa, a le do zadnje dogodivščine, ko sva se izgubila v 3D labirintu.

Nazadnje sva ostala sama, luči so pogasnili, parking je bil prazen, midva pa še vedno med deskami. Ni nama preostalo drugega, kot da splezava preko ograje in se rešiva iz, na prvi pogled preprostega, blodnjaka.

K sreči je bila vsaj zapornica na parkingu avtomatska (morda se to pogosto dogaja, pa so si nabavili avtomatiko :) ) in tako sva lahko zavila proti Makarori. Blodnjak me je očitno povsem zmedel, saj sem prvih 100m vozil po napačnem pasu, dokler me puščice na cestišču niso začele prepričevati, da nekaj ni v redu. Bližajoče se luči nasproti vozečega vozila so me dokončno prepričale in vrnile na pravi pas, ki je vodil proti edinemu prelazu na zahodni obali.

Po kakšnih 20km je Nataša opazila ob robu napis Haast Pass Closed. Ker je bila noč je nisem opazil in začelo se je prerekanje, če je videla prav. Ni mi šlo v račun, da je edina pot po zahodni obali zaprta. To bi namreč pomenilo, da bi se morala vrniti kakšnih 750km nazaj v Christchurch in preko Arthur pass-a spet na West Coast. Pot sva nadaljevala in nekaj kilometrov pred Makaroro ponovno uzrla tablo z obvestilom o zapori. Tokrat sem jo videl tudi jaz, vendar na Natašinem obrazu ni bilo zaznati zmagoslavja, saj se ni obetalo nič dobrega.

Mesto, v katerega sva zapeljala, je eno tistih mest s trgovino, črpalko in kampom. V Lonely-ju piše, da je populacija 40 prebivalcev: verjetno so šteli takrat, ko je bil kamp poln in so bili na obisku vsi sorodniki stalnih prebivalcev ;)

Makarora je izhodišče  za nekaj relativno zahtevnih trampov, saj se temperature hitro spustijo zaradi bližine Alp, zaradi dežja pa je velika nevarnost plazov in poplav. Ne zgodi se redko, da morajo ljudje, zaradi nepredvidenih okoliščin,  prespati pod nebom.

Ko sva vstopila v trgovino, ki je hkrati še črpalka, gostilna in info točka, je bila ta prazna. Nekje iz ozadja je prišla prijazna ženska, ki nama je razložila, da se je nekaj 100m naprej po cesti ob nalivu sprožil velik plaz. Cesta je bila neprehodna zaradi obilice kamenja, blata in deroče vode, ki je tekla s hriba. Ko sva jo vprašala, kdaj pričakuje, da bo cesta odprta, nama ni vedela povedati.

Sedaj sva imela na voljo dve možnosti: ali se vrneva po isti cesti in prečkava Alpe čez 750km oddaljen prelaz, kar bi nama vzelo dva dni, ali pa počakava ta dva dni v kampu in upava, da bodo v tem času očistili cesto. Če bi se odločila za vrnitev, bi to pomenilo, da bi morala izpustiti tudi ogled dveh ledenikov, ki sta bila na poti in sva si jih imela namen ogledati.

Odločitev sva preložila na naslednje jutro. Ogledala sva si kamp, ki je bil povsem razmočen in blaten, praktično nisva imela kam postaviti šotora. Apartmaji so bili zasedeni, zato sva se odločila za nočitev v avtu.

V skupni kuhinji, kjer je bilo še precej drugih popotnikov, ki so obtičali, sva si pripravila večerjo in se pogovorila z njimi. Večina je upala, da bo cesta naslednji dan prehodna, zato sva se nekoliko potolažila.

Neudobna noč na sedežih Toyote ni hotela miniti, a je čudovit sončni vzhod, proti kateremu sva nevede obrnila avto, poplačal nočno premetavanje.

Zjutraj sva plačala kampiranje (avtomobiliranje ;) in od domačinke izvedela, da so stroji celo noč delali in je cesta bolj ali manj očiščena. Vesela, da bova lahko še isti dan nadaljevala pot, sva se kar takoj odpravila proti delovišču, da vidiva, kaj nama hotelo preprečiti pot.

Desna stran hriba se je odtrgala in ogromna količina materiala je preko ceste zdrsnila v reko. Na srečo same ceste ni odneslo, še vedno pa je čeznjo drla voda.

Ko sva se kasneje vozila po zahodni obali sva videla odseke, ko je na kilometru ceste nastalo tudi po deset manjših vdorov. Večinoma poteka cesta tik ob obali, na drugi strani pa je strmina, razmočena od neprestanega deževja, kar so idealni pogoji za plazove. Cestna služba je v stalni pripravljenosti in kot sva videla v primeru Makarore, tudi zelo učinkovita.

Pot sva nadaljevala ob reki Haast proti prelazu Haast Pass, preko katerega je včasih potekala maorska pot, po kateri so prevažali žad ali »green stone«, kot ga imenujejo. Na vrhu prelaza je postavljen mejnik, ki ločuje pokrajino Otago, iz katere sva prišla, od Westland-a, kamor sva bila namenjena.

Naslednjič: hoja po ledeniku in mestu zelenega kamna

  • Share/Bookmark
 
Objavljeno v 21.02.2011 ob 16:54 in zapisano pod Nova Zelandija .


Komentiraj


h1

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !