Prvič na vulkanu


h1 21.02.2011

Kompletnega severnega otoka si nisva mogla ogledati. Mesec dni je veliko časa, po drugi strani pa tako malo: želela sva videti in doživeti čim več stvari in imel sem občutek, da sva kar prehitra. Na izbiro sva imela dve možnosti, in sicer smer po vzhodni ali zahodni strani otoka, v vsakem primeru pa bi zavila proti osrednjemu delu otoka, Tongariro National Parku. Odločila sva se za vzhodno pot, brez posebnega razloga, čeprav naju je mikala skrajna, najvzhodnejša točka NZ, kjer sonce vzide najprej, East Cape.

Prejšnji dan sva se pripeljala do Masterton-a, mesta, ki nama je služilo zgolj kot prenočišče. V spominu nama je ostal hostel s posebno posteljo (ni bilo zadnjič ;) ), oziroma posteljnim vložkom, ki je bil na sredini močno vdrt. Počutila sva se, kot da leživa v koritu in tako noč raje prespala na parketu :) . Zjutraj sva se takoj odpravila na najdaljšo etapo, ki sva jo opravila v enem dnevu. Števec je pokazal 435km, ko sva parkirala v Gisborn-u.

Najin prvi cilj je bil Hastings, do katerega iz Masterton-a vodijo dolgi odseki ravne ceste, naporne za vožnjo, ki jo vsaj malo omili valovita, zelena pokrajina.

Mesto, ki je bilo skupaj z 20km oddaljenim Napier-jem leta 1931 povsem uničeno v katastrofalnem potresu, je danes odličen primerek art-deco arhitekture. V okolici je veliko vinogradov in sadovnjakov, kar v sezoni zahteva množico obiralcev in teh priložnostnih delavcev, ki so neke vrste turisti, takrat tu ne manjka.

Zelo všečno mesto, kjer na svoj račun lahko pridejo fotografi, ki imajo radi stavbe, sva kmalu zapustila in se zapeljala do Napier-ja. Površina le-tega se je po potresu povečala za 40km2 in na tej zemlji, ki se je dvignila iz morja so zgradili letališče. Arhitektura je tudi tu povsem enaka kot v Hastingsu. Izstopa le akvarij, v katerem sva videla kivija (zelo ogrožena vrsta nočne ptice, celo tako ogrožena, da sva še pred kletko čakala dvajset minut, da sva ga zagledala :) )  Hranjenje morskih psov je bilo zanimivo doživetje (midva sva samo gledala :cool: :) ) in samo čudil sem se lahko Nataši, da si je upala po tem izpolniti svojo dolgoletno željo, plavati z delfini. V zunanjem bazenu živi 40-letna delfinka, ki je nekaj mesecev nazaj izgubila dolgoletnega partnerja in bila tako nekoliko manj razigrana kot navadno, a vseeno vesela Natašine družbe. Vaterpolo je njena igra, ki jo jemlje resno in v njej razigrano zmaguje :lol: Ko je Nataša zlezla iz nekaj številk prevelikega neoprena, v katerem je bila videti kot sit pingvin, sva odšla na vzpetino, ki se dviga nad Napier-jem in si mesto ogledala še iz ptičje perspektive.

Gisborne, mesto, ki prvo zagleda sonce, 215km iz Napier-ja, je bil najin cilj za ta dan, kjer sva našla hostel za nočitev. Upravnika, ki naju je sprejel, sva pol ure kasneje našla v dnevni sobi, ko je zmedeno gledal v velik zemljevid z mnogo bucikami, ki je visel na steni. Brez besed sem stopil do njega, prst pritisnil na Slovenijo in rekel: »Ljubljana«

»Aaahaaa« se mu je zasmejalo, ko je končno našel kar je iskal :) I’ve never had anyone from Slovenia. Hitro je zapičil buciko in se pozanimal o novi pridobitvi.

Zjutraj sva spet zaman upala na sonce. Na sprehodu naju je ujel dež in tako sva mesto in Cookov spomenik videla premočena. Naložila sva se v avto in si šla pogledat obalo, po kateri slovi Gisborne, surfarski raj, Pipe beach. V okolici mesta je več plaž, ki zahtevajo različne stopnje znanja. Na žalost vreme ni bilo primerno in tako nisva videla nobenih Baywatch mladcev in mladenk, ki bi zganjali vragolije na valovih :) .

Zajtrkovala sva z Nemcem, ki mu je pred meseci počil film, pustil je službo in prišel na NZ obirati sadje. Prišel je z East Cape-a in nama odsvetoval pot zaradi slabe, ozke in zavite ceste, ki vodi do tja. Sam po včerajšnjih kilometrih nisem bil preveč navdušen nad dolgo vožnjo, Nataši ni bilo treba dvakrat reči ;) in tako sva skozi Opotiki pokrajšala pot do Whakatane-ja.

Geologi pričakujejo, da se bo otok ob naslednjem večjem izbruhu pogreznil v morje, kar bo še povečalo reakcijo, ko bo voda zalila krater. Takrat si ne bi želel biti niti v 50km oddaljenem Whakatane-ju iz katerega sva z ladjo odplula proti Whakaari-ju, kot ga imenujejo v maorščini. Prej sva morala podpisati izjavo, da stopava na otok na lastno odgovornost :shock: Organizatorji obiska so v stalni povezavi z geologi, ki jih v primeru aktivnosti vulkana o tem obvestijo, da lahko pravočasno zapustijo otok. Pri vulkanih se stvari ponavadi (poudarek na »ponavadi«) ne dogajajo tako hitro in če je najmanjša možnost povečane aktivnosti, ladja ne dobi dovoljenja za obisk.

Upala sva, da bova imela srečo in videla tudi kite, ki so tu kar pogosti, a se kljub vklopljenemu sonarju na plovilu v bližnji okolici ni potepal noben.

Na otoku so pridelovali žveplo in ostanki nekdanje zgradbe so prvič vidni ob pristanku ob razpadajočem pomolu. Od rastlinja so na otoku ostali samo štrclji dreves, kar je posledica zadnjega izbruha in skupaj z dimom v ozadju pušča vulkan vtis srhljivosti. Termalna voda, ki izpira zemljo na poti proti odprtemu delu kraterja in se izliva v morje, le-tega obarva v rumeno-rjavo.

Ko sva se pomikala proti kraterju je bila najina pozornost usmerjena na barvo tal po katerih sva hodila. Bela barva je opozarjala na tanko plast zemlje, pod katero je navadno votlina z vročimi plini. Neprijetna zadeva, če stopiš v tako pečico :)

Bolj ko sva se bližala kraterju, bolj je smrdelo po žveplu. Na ladji so nama dali plinski maski, ki sta kmalu postali zaželeni. Ne samo zaradi smradu, pač pa zaradi reakcije med vdihavanjem plinov, ko je v grlu nastajala kislina, dražila požiralnik in naju silila na kašelj. Sam krater sva slabo videla zaradi dima, ki se je valil v najino smer in tako ostal nefotografiran. Si ga pa lahko [url=http://www.geonet.org.nz/volcano/volcams/whiteisland/]ogledate kadarkoli[/url], saj so okoli kraterja postavljene kamere, ki spremljajo njegovo aktivnost.

Naslednjič: obisk maorske vasi

  • Share/Bookmark
 
Objavljeno v 21.02.2011 ob 17:12 in zapisano pod Nova Zelandija .


Komentiraj


h1

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !