V pričakovanju Abel Tasmana


h1 21.02.2011

Hostel v Punakaiki-ju je imel drugo najlepšo lokacijo med vsemi v katerih sva prenočevala, takoj za tistim v Taupo-ju na severnem otoku; tja še pridemo ;) Sobe so bile v pritličju, kuhinja, ki je imela celo prednjo steno v steklu, pa je bila v prvem nadstropju, obrnjena proti Tasmanskemu morju.

Kar težko sva se zjutraj odpravila nekaj kilometrov nazaj po poti, po kateri sva prišla, da si ogledava znamenite Pancake Rocks. Ime izvira iz videza skal, ki v plasteh tvorijo obalo na tem območju. Skozi nizko rastje, po urejeni potki, sva se odpravila proti palačinkam in vmes srečala bush chicken. Prav nič plašna »kura« se je pustila fotografirati, potem pa izginila v grmovju.

Že na začetku potke sva slišala oddaljeno grmenje. Nebo je bilo, začuda, jasno, nama pa malo manj jasno, od kje prihaja zvok, ki je s približevanjem obali postajal že naravnost grozeč.

Če si te skale ogledaš ob primernem času, to je med plimo, voda iztisne zrak pod skalami in voda brizga nekaj metrov v zrak. Nekatere luknje so precej velike in v teh nastaja zvok, ki ga čutiš, ne samo slišiš :)

Sita palačink ;) sva se odpravila v Westport, še prej pa sva odvila z glavne ceste, ki se je sedaj nekoliko odmaknila od obale, proti 15km oddaljenemu Tauranga Bay-u. V tem zalivu je vsako leto velika kolonija tjulnjev, ki ob strmih pečinah najdejo zavetje za svoje mladiče. Videla sva precej zavaljencev, leno poležavajočih na skalah in veliko mladičev, neprestano skakajočih v vodo in iz nje.

Po kakšnih dveh urah dolgem postanku, sva se ustavila v Westportu, kjer sva se samo založila z živili in gorivom in se odpravila proti Motueki.

V Murchinsonu, ki leži med tema dvema krajema, je postavljen najdaljši viseči most na NZ, ki se pne nad reko Buller. Dolg je 110m, vzporedno z njim pa je napeta jeklena pletenica, po kateri se v posebnem sedežu spuščajo lačni adrenalina.

Motueka leži na pragu nacionalnega parka Kahurangi in nacionalnega parka Abel Tasman, kjer je tudi istoimenski track. Mesto je ob petih popoldan prazno: nikjer več odprtih trgovin, nihče več ne dela, ceste samevajo. Na srečo je bila odprta vsaj info točka, kjer sva se prijavila za dvodnevni track. Prijava je obvezna, če želiš prespati v kočah, ki se nahajajo v parku. Ko sva pripravila vse potrebno za izlet (bistveno pa pozabila ;) ), sva si pogledala še elitno četrt, ki se nahaja v delu mesta, ki meji na zaliv Tasman. Hude hiše :)

Naslednjič: tidal passing in dojemanje pomena le-tega v živo…ups

  • Share/Bookmark
 
Objavljeno v 21.02.2011 ob 17:01 in zapisano pod Nova Zelandija .


Komentiraj


h1

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !