Vstop na severni otok


h1 21.02.2011

Pred odhodom iz Motueke, kjer sva po track-u preživela noč pri Barry-ju, sem poklical na EZY Rental’s. Dogovorjeni smo bili, da jih obvestiva dan ali dva pred nameravanim prečkanjem preliva med južnim in severnim otokom. Ob najemu avta sva že plačala karto za trajekt in jo preko EZY-ja dobila precej ceneje, kot če bi jo kupila sama.

Z urejenim prevozom na sever sva bila vezana na dogovorjeno uro in ker je bilo časa dovolj, sva se zapeljala skozi elitni del mesta. Lepa obala s še lepšimi hišami in cesto z drevoredom med njima, se je raztezala po vsej dolžini Motueke. Manjkalo ni niti igrišče za golf in tenis. Golf igrišč je na NZ ogromno. Tako kot ima vsak Finec doma savno in en rally avto, tako ima vsak kivi na vrtu golf igrišče :lol:

Pot naju je vodila vzdolž obale proti Nelsonu. Tu je veliko vinogradov, ki so zasajeni na severnih pobočjih ;) . Novozelandsko vino je vrhunsko, kar sva kasneje skusila v neki italijanski restavraciji. Ta, ki se dobijo pri nas in imajo NZ poreklo, pa še za solato niso dobra ;) .

Med temi nasadi sva uzrla tablo Rabbit’s Island in radovednost naju je speljala na dolgo ravnino med trtami. Mostiček, ki je povezoval kopno z otokom je bil kratek in ko sva ga prevozila sva se znašla v deželi piknikov. Otok je poraščen z drevjem, med katerega so umeščene jase za roštiljado. Prostora za otročad je dovolj, jas pa tudi, da se ljudje ne motijo med seboj. Nedaleč stran so urejene sanitarije, še nekoliko dlje pa obala, ki nima konca ne z leve, ne z desne strani :) Nisva imela namena obračati čevapov, čeprav sva bila že lačna, zato sva se odpeljala Nelsonu naproti.

Prvi vtis ni bil najboljši, saj sva se v mesto pripeljala skozi industrijsko cono, a je center mesta ta vtis hitro popravil. Opravila sva nekaj nakupov in se odpravila iskati restavracijo. Teh je bilo polno, a so imele vse eno napako: odprte so šele od 17h dalje. To je veljalo bolj ali manj za vso NZ. Tudi v Aucklandu, razen »burekđinic«, ni bilo nič odprto.

Končno sva izvohala neko tajsko restavracijo in si privoščila res dobro kosilo. Sicer nisva vedela ne kaj sva naročila, niti kaj sva dobila, a bilo je vrhunsko :) Natakarica, ki naju je stregla v narodni noši je bila neverjetno prijazna in uslužna, a ko sva ji hotela dati napitnino je ni hotela vzeti z izgovorom, da ne sme in naj se v znak zadovoljstva raje še kdaj vrneva. :shock: . Morda pa res ;)

S hrano na NZ nisva bila preveč zadovoljna. Čudni okusi in izgledi, sladkani jogurti, soljeno maslo, sladkani sport musliji, začinjene omake,…edino McDonald’s ima isti okus po celem svetu :lol: Večinoma sva si kuhala sama in tu so nama probleme povzročali nakupi. Neznane blagovne znamke, neznano sadje in zelenjava so nama vzeli precej časa v trgovinah. Na koncu, ko sva se navadila je bilo treba pa domov :(

Od Nelsona do najinega cilja za nocoj je bilo še 115km. Ovinkasta cesta se je dvigala in spuščala ter mučila najino Toyoto. Smešni so bili znaki za omejitev hitrosti na 100km/h, ki jih je bilo polno na poti z ostrimi zavoji, kjer sem vozil v prvi prestavi :) . Kdo bi tu lahko prekoračil omejitev, ne vem, prav gotovo pa ne niti Sebastien Loeb :lol:

Picton se je nenadoma pokazal pod nama, ko sva prišla na najvišjo točko poti. Pristanišče zanikrnega izgleda je bilo urejeno maksimalno funkcionalno in lahko v sezoni sprejme ogromno avtomobilov, ki čakajo na trajekte. Najin je bil rezerviran za ob 22h, a sva si premislila zaradi tri urne plovbe. Enostavno se nama ni dalo v Wellingtonu ob enih zjutraj iskati hostla, čeprav sem prepričan, da bi ga našla. Večina ima na vhodu zvonec za zamudnike in te sprejmejo ob katerikoli uri.

V foto studiu sva zapekla slike na tlačenko in si šla pogledat muzej Edwina Coxa. Prazno parkirišče je dalo slutiti, da bo vse kar bova videla, njegova zunanjost. Nedelja pač…

Naslednji dan sva si ga vseeno ogledala in spoznala legendo o ladji, ki velja za najstarejšo na NZ in deveto najstarejšo na svetu. Z njo so prišli prvi naseljenci, prevažala je kaznjence in vojake. Glomazna zadeva, še posebej ko stojiš pod njenimi rebri :)

Dolgočasna vožnja, ki je bila sicer udobna (vsaj zame, za Natašo malo manj ;) ) je trajala tri ure. Trajekt je pozno štartal iz luke zato sva imela v Wellingtonu bolj malo časa za oglede mesta pred temo. Prva izbira je bil seveda muzej Te Papa, veličastna stavba s še veličastnejšo notranjostjo in programom. Na voljo sva imela le dve uri za ogled, preden je muzej zaprl vrata. Na žalost bi rabila cel dan, od jutra do večera, da bi si pogledala samo najzanimivejše stvari, ki jih nudi, tako velik je ta interaktivni muzej.

Želodce sva spet peljala k McDonald’s-u, ki sva ga začela pogosto obiskovati, kljub temu da nisva ljubitelja hitre prehrane. Kako je prijala tista svinjarija :lol:

Na ozkih ulicah, ki na zemljevidu mesta sploh niso vrisane, sva se neprestano izgubljala in začel sem dvomiti v Natašine navigatorske sposobnosti ;) Po križarjenju skozi center, kjer je kup križišč s petimi cestami in diagonalnimi povezavami ulic, sva se končno prebila do Government Buildings. Najprej nisva vedela, kaj gledava, zato sva vprašala prvega, ki sva ga srečala. Slučajno je bil to nočni paznik na obhodu, ki naju je začudena kar odpeljal v palačo, prijazno razložil nekaj stvari o stavbah in nama šel po prospekte okoliških zgradb. Tako sva skozi papirje prepoznala vse stare in nove vladne palače, iz katerih so vodili in vodijo NZ.

Glavno mesto NZ sva zapustila še isti večer, ker sva se odločila, da lahko noč izkoristiva za vožnjo in prespiva v 120km oddaljenem Mastertonu. Pot sva si okvirno zarisala po severnem otoku in Masterton je bilo prvo mesto, ki je bilo v najinemu načrtu.

Naslednjič: obisk aktivnega vulkana

  • Share/Bookmark
 
Objavljeno v 21.02.2011 ob 17:07 in zapisano pod Nova Zelandija .


Komentiraj


h1

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !