Led in ogenj


h1 21.02.2011

Na vrhu prelaza, ki s svojimi 563m komaj zasluži to ime, sva parkirala ob cesti in se odpravila na triurni sprehod po gozdovih Haasta. Bridal Track, kot se imenuje pot, se spusti nazaj proti Makarori v dolino reke Haast. Večina poti poteka po levem bregu reke dovolj visoko, da nudi lep razgled na smaragdno zeleno vodo.

Drevje je, spet zaradi vlage ;) , povsem v mahu, ogromno je podrastja, v katerem se skriva množica živali. Nekatere pa so, nasprotno, zelo družabne, kot recimo drobni ptici tomtit in fantail. Neprestano te obletavajo in ti sledijo, če pa se ustaviš, se te celo bežno dotaknejo :)

Ogledala sva si tudi nekaj slapov, ki niso nič posebnega, a pripomorejo k vtisu divje in neokrnjene narave.

Vrnitev k najinemu prevoznemu sredstvu je bila začinjena s spoznavanjem mrčesa po imenu sandfly. Ko sva se odpravljala na trek, sva imela med preobuvanjem odprta vrata in prtljažnik avta in to so mušice razumele kot povabilo na brezplačno vožnjo. Kdor je že izkusil nadležnost tega nebodigatreba življa, ve, o čem govorim. Ugriz namreč blazno srbi in vsak poskus praskanja stvar drastično poslabša. Tudi če se preprosto obrišeš z brisačo po tuširanju in potegneš po mestu ugriza, je zabava zagotovljena. Oba sva se spraskala do krvi in sledovi so ostali še dolgo po tem, ko sva že prišla domov.

Fox Glacier, mesto ob istoimenskem ledeniku, je bil najina naslednja postaja. Prijetno mestece, majhno, kot vsi kraji na zahodni obali, a turistu zelo prijazno. Tu sva si kupila prvo kartico za uporabo interneta, ki jo lahko kupiš v vsaki trgovini. Zakupiš čas in prosto uporabljaš internet v krajih, kjer vidiš logotip podjetja, pri katerem si kupil kartico. Mreža treh ali štirih podjetij je zelo razširjena in samo enkrat se nama je zgodilo, da kartice nisva mogla uporabiti.

V trgovini sva si nakupila živila in bila spet presenečena nad odprtostjo ljudi. Si predstavljate, da vas na Petrolovi črpalki blagajničar vpraša iz kje ste, kam greste, kako vam je všeč SLO in se z vami pogovarja na način, da se počutiš, kot bi se pogovarjal s starim znancem :) No way! Ob odhodu iz Queenstowna sem Natašo čakal v avtu deset minut, ko je šla plačat bencin in se zaklepetala z blagajničarko :shock:

In to se nama je dogajalo tudi v milijonskem mestu Auckland, če kdo misli, da ti ljudje nimajo drugega dela. To ne delajo iz vljudnosti ampak taki dejansko so: odprti, prisrčni, preprosti, neobremenjeni…to so »kiviji« :)

S »svežimi« konzervami sva se  zapodila v kuhinjo hostla, v katerem sva se nastanila, in tam srečala dva mlada Nemca, ki sta nama predlagala, da si ogledava ledenik od blizu in ne samo s ceste. Ideja je bila dobra in naslednji dan sva si preko ceste, v lično urejeni alpski hišici, uredila prevoz, dobila dereze in se s predpotopnim avtobusom odpeljala do ledenika.

Fox Glacier je 36km2 velik ledenik, vpet med deževni pragozd in nekaj kilometrov oddaljeno morje, na vsega 250m.n.v. :shock: Na cesti, ki vodi do njegovega jezika so označbe, ki kažejo, do kje je segal leta 1800 in prve table, ki so zelo oddaljene od njegovega začetka, nakazujejo, da se ledenik topi.

Po polurnem, strmem, a urejenem vzponu smo prišli do ledu, obdanega s skalami, ki jih ledenik melje pred seboj. Nadeli smo si preproste dereze in se po, proti pričakovanjem, nedrsečem ledu vzpeli nad ustje ledenika iz katerega bruha deroča reka, polna kosov ledu. Kljub temu, da razen velikih količin zmrznjene vode pomešane s peskom, kamenjem in snegom nismo videli veliko, je bil obisk zanimiva izkušnja tudi zaradi vodiča iz Nepala, ki je bil, kot se je izrazil, »several times on top of Mt. Everest«. Duhovit in zanimiv način pripovedovanja je dal poseben pečat hoji po ledeniku.

Blizu Fox Glacier-ja je jezero Matheson v katerem se ob lepem vremenu vidi odsev Mt. Cook-a in Mt. Tasman-a. Idiličen sprehod okoli jezera, po gozdu, poraščenem s praprotjo, ki v višino zraste do deset metrov, je trajal uro in pol in zadovoljil najina pričakovanja. Vrhova obeh velikanov sta bila sicer nekoliko v oblakih, pa vendar se je odsev videl zelo dobro.

Najin cilj za ta dan je bila Hokitika, ki je bila oddaljena 160km, zato sva vzela cesto pod Savina kolesa in se odpeljala mestu žada naproti. Vmes sva se ustavila še ob Franz Josef Glacier-ju, ki je nekoliko večji kot Fox, vendar sva ga samo pofotkala in se odpravila naprej.

Ob najemu Toyote sva doplačala možnost, da vozi tudi Nataša. Bolj zaradi moje paničnosti, ki je bila posledica utrujenosti in razdraženosti ob vnetem mehurju, kot zaradi slabe vožnje Nataše, sva to poizkusila samo kakšnih 500m, potem pa sva spet zamenjala sedeža :) . Za ta del poti sva porabila precej časa, saj sva se vsakih 10 min ustavljala, da bi poiskusil z odvajanjem urina. Vnetje se je razmahnilo v vsej svoji moči in poizkusi praznjenja so se ob peklenskih bolečinah vedno klavrno končali s kletvicami na ustih in solzami v očeh. Odločil sem se, da v Hokitiki obiščem zdravnika in ko se je v urinu pojavila še kri in strdki, je bilo jasno, da nimam druge možnosti.

Na NZ ne poznajo brezplačnega zdravstva, oziroma, ni financiran s strani države. Vsak obisk pri zdravniku stane približno 20€. Po plačilu sem dobil zdravila na recept, ki sem jih nato plačal v lekarni, kjer prodajajo še kup drugih stvari, ki niso povezane s farmacijo. Vse stroške so mi kasneje povrnili na Corrisu, kjer sva imela sklenjeno zavarovanje. Tu jih moram pohvaliti, saj so preko telefona, potem ko sem jih poklical sredi noči, uredili vse potrebno, da sem bil takoj sprejet pri zdravniku. Tudi stroške so povrnili še isti dan, ko so dobili dokazila o opravljeni storitvi.

Hokitika, mesto s 4000 prebivalci, ima tri velike proizvajalce izdelkov iz žada. Zanimivo je, da si lahko proizvodnjo ogledaš od blizu in opazuješ mojstre pri delu. Enako je bilo v steklarni, čokoladarni:) in v »woodwork shopu«, kjer je vse urejeno tako, da lahko opazuješ cel proces izdelave.

Ko si je Nataša napasla oči na obeskih in jaz na kopiji pokala American Cup iz žada v naravni velikosti, sva se ustavila še ob morju, nato pa zaradi naliva kmalu zapustila sicer simpatično mesto.

Za prenočišče sva si izbrala 80km oddaljen Punakaiki, še prej pa sva se ustavila v Greymouthu, kjer sva si ogledala galerijo maorske umetnosti. Še najbolj sva si zapomnila moderen WC, kjer potrebuješ faks, da se olajšaš: vstop na gumb, voda na gumb, milo na gumb, splakovalnik na gumb, wc papir na gumb in nazadnje še izhod na gumb :lol: Če si rok ne umiješ, te pa še ven ne spusti. Pa še brezplačen je, če ga znaš uporabit:) :)

Cesta je sedaj potekala povsem ob morju in tik pred sončnim zahodom sva se na obali vselila v hostel brez hladne vode. Zaradi naliva je crknil vodovod in vse kar je ostalo v pipah je bila voda iz bojlerja, s katero sem se poparil. Sem se pa zato lahko prej skopal v majhnem termalnem bazenu in pod bojler prišel že dobro ogret :lol:

Naslednjč: hoja po palačinkah

  • Share/Bookmark

Od pravljice do krute narave


h1 21.02.2011

Po deževni noči sva strpala moker šotor v vrečo in upala, da bo na poti proti 20km oddaljenemu Arrowtownu posijal kakšen žarek izza deževnih oblakov ali zapihal veter, da posušiva opremo. To se ni zgodilo, je pa vsaj prenehalo deževati, kar je bil dober obet za obisk mesta zlatokopov.

Arrowtown je majhno mestece, v katerem dobiš občutek, da se bo vsak čas izza vogala zadrl znan režiser »akcija« in bodo na prizorišče pritekli igralci iz kakšnega otroškega »westerna«. Nizke lesene hiše živih barv, starinska vozila, napisi na prodajalnah…vse daje občutek, da se je čas ustavil takrat, ko je tu vladala zlata mrzlica.

V muzeju, ki sva ga obiskala si lahko sposodiš celo opremo za izpiranje zlata in vse kar najdeš je tvoje :) Nisva imela zaupanja v srečo pri tovrstnem početju in sva jo raje mahnila v trgovinico, kjer je bilo bogastvo že na kupu. To je bila »čokoladna hiša«, kjer so imeli množico različnih vrst čokolad in izdelkov iz njih. Podobnih hiš sva na NZ videla kar nekaj in jih, predvsem na mojo pobudo, tudi obiskala :lol:

V Arrowtownu naj bi bil nekakšen jesenski festival, vendar je bilo v mestu malo obiskovalcev, prireditveni prostor pa tudi ni bil kaj večji kot za kakšno rojstnodnevno zabavo. Dobiti nisva mogla niti kakšnega programa, zato sva se odločila, da ne ostaneva do večera, ko naj bi se vse skupaj začelo. Poizkus ogleda cerkve na robu mesta je prav tako propadel, ker sva bila prezgodnja in so bila vrata še zaprta :( .

Nataša je bila, v nasprotju s splošnim prepričanjem o ženskah, odličen navigator :) , je vzela v roke zemljevid in preverila, kako bi lahko izkoristila višek časa, ki se je nenadejano pojavil. Končni cilj dneva sva si tako postavila v Makarori in ne v Wanaki, kot sva prvotno načrtovala. To načrtovanje se sliši kot zelo premišljeno potovanje, a sva se v resnici zadnje trenutke odločala, kam bova šla in kje spala.

Rahlo pršenje naju je spremljalo na poti proti avtu in obetalo vožnjo v hladu. Kadar je sijalo sonce, sva namreč morala vklapljati klimo, čeprav se na ta dan ni bilo bati pretiranega kuhanja v lastnem soku ;) .

Vožnja proti dobrih 50km oddaljeni Wanaki  je potekala skozi hribovito, enakomerno, neporaščeno pokrajino kot na začetku poti iz Christchurcha.

NZ je imela včasih ogromno dreves, ki so jih posekali Angleži in izvozili kvaliteten les. Deželo so dobesedno oskubili in šele kasneje začeli s pogozdovanjem. Danes je na obeh otokih ogromno novih, mladih, borovih gozdov, ki jih prepoznaš po »drevoredasti« rasti. Ta vrsta bora izredno hitro raste in je primerna za uporabo v 25 letih. Ker so zaradi močnih in pogostih potresov hiše na NZ večinoma grajene iz lesa, je to dobrodošel podatek za gradbeno industrijo.

Wanaka je mesto, ki se hitro razvija zaradi turizma. Leži ob jezeru, kjer poleti mrgoli surfarjev, potapljačev, v okolici je veliko možnosti za trekinge in gorništvo, pozimi pa je tu smučarski raj z znanimi novoletnimi zabavami.

Pri lokalni info postaji sva se pozanimala o kakšnem krajšem tracku in izbrala sva Mt. Iron, ki se odsekano vzpenja nad južnim delom mesta. Mimo novega dela mesta, ki bo precej razširil Wanako, sva pričela z vzponom na Železni vrh. S seboj sva vzela šotor, saj je močan veter zagotavljal hitro sušenje najinega bivališča.

Z roba pečine sva pod seboj videla celo mesto s 4000 prebivalci in jezero, ki se podolgasto vleče proti Makarori. Tik pod nama je bila pisana hiša, ki je bila videti kot iz pravljice. Ker je cesta vodila tik ob njej, sva se odločila, da si jo kasneje ogledava.

Oblaki, ki so se svojo črno podobo grozeče bližali, so naju prisilili, da se nisva dolgo zadržala na vrhu. Šotor je bil bolj ali manj suh, zato sva ga zložila in pospravila v vrečo, v kateri je nato ostal do vrnitve domov :( . Kasneje sva namreč zaradi mojega mehurja spala samo še v hostlih.

Po spustu sva se odpravila v Puzzling World, tisto pisano hišo, ki sva jo videla z vrha Mt. Irona. Stvar je nekaj podobnega kot Hiša eksperimentov v Ljubljani in zabava je bila zagotovljena. Smeha polna kapa, a le do zadnje dogodivščine, ko sva se izgubila v 3D labirintu.

Nazadnje sva ostala sama, luči so pogasnili, parking je bil prazen, midva pa še vedno med deskami. Ni nama preostalo drugega, kot da splezava preko ograje in se rešiva iz, na prvi pogled preprostega, blodnjaka.

K sreči je bila vsaj zapornica na parkingu avtomatska (morda se to pogosto dogaja, pa so si nabavili avtomatiko :) ) in tako sva lahko zavila proti Makarori. Blodnjak me je očitno povsem zmedel, saj sem prvih 100m vozil po napačnem pasu, dokler me puščice na cestišču niso začele prepričevati, da nekaj ni v redu. Bližajoče se luči nasproti vozečega vozila so me dokončno prepričale in vrnile na pravi pas, ki je vodil proti edinemu prelazu na zahodni obali.

Po kakšnih 20km je Nataša opazila ob robu napis Haast Pass Closed. Ker je bila noč je nisem opazil in začelo se je prerekanje, če je videla prav. Ni mi šlo v račun, da je edina pot po zahodni obali zaprta. To bi namreč pomenilo, da bi se morala vrniti kakšnih 750km nazaj v Christchurch in preko Arthur pass-a spet na West Coast. Pot sva nadaljevala in nekaj kilometrov pred Makaroro ponovno uzrla tablo z obvestilom o zapori. Tokrat sem jo videl tudi jaz, vendar na Natašinem obrazu ni bilo zaznati zmagoslavja, saj se ni obetalo nič dobrega.

Mesto, v katerega sva zapeljala, je eno tistih mest s trgovino, črpalko in kampom. V Lonely-ju piše, da je populacija 40 prebivalcev: verjetno so šteli takrat, ko je bil kamp poln in so bili na obisku vsi sorodniki stalnih prebivalcev ;)

Makarora je izhodišče  za nekaj relativno zahtevnih trampov, saj se temperature hitro spustijo zaradi bližine Alp, zaradi dežja pa je velika nevarnost plazov in poplav. Ne zgodi se redko, da morajo ljudje, zaradi nepredvidenih okoliščin,  prespati pod nebom.

Ko sva vstopila v trgovino, ki je hkrati še črpalka, gostilna in info točka, je bila ta prazna. Nekje iz ozadja je prišla prijazna ženska, ki nama je razložila, da se je nekaj 100m naprej po cesti ob nalivu sprožil velik plaz. Cesta je bila neprehodna zaradi obilice kamenja, blata in deroče vode, ki je tekla s hriba. Ko sva jo vprašala, kdaj pričakuje, da bo cesta odprta, nama ni vedela povedati.

Sedaj sva imela na voljo dve možnosti: ali se vrneva po isti cesti in prečkava Alpe čez 750km oddaljen prelaz, kar bi nama vzelo dva dni, ali pa počakava ta dva dni v kampu in upava, da bodo v tem času očistili cesto. Če bi se odločila za vrnitev, bi to pomenilo, da bi morala izpustiti tudi ogled dveh ledenikov, ki sta bila na poti in sva si jih imela namen ogledati.

Odločitev sva preložila na naslednje jutro. Ogledala sva si kamp, ki je bil povsem razmočen in blaten, praktično nisva imela kam postaviti šotora. Apartmaji so bili zasedeni, zato sva se odločila za nočitev v avtu.

V skupni kuhinji, kjer je bilo še precej drugih popotnikov, ki so obtičali, sva si pripravila večerjo in se pogovorila z njimi. Večina je upala, da bo cesta naslednji dan prehodna, zato sva se nekoliko potolažila.

Neudobna noč na sedežih Toyote ni hotela miniti, a je čudovit sončni vzhod, proti kateremu sva nevede obrnila avto, poplačal nočno premetavanje.

Zjutraj sva plačala kampiranje (avtomobiliranje ;) in od domačinke izvedela, da so stroji celo noč delali in je cesta bolj ali manj očiščena. Vesela, da bova lahko še isti dan nadaljevala pot, sva se kar takoj odpravila proti delovišču, da vidiva, kaj nama hotelo preprečiti pot.

Desna stran hriba se je odtrgala in ogromna količina materiala je preko ceste zdrsnila v reko. Na srečo same ceste ni odneslo, še vedno pa je čeznjo drla voda.

Ko sva se kasneje vozila po zahodni obali sva videla odseke, ko je na kilometru ceste nastalo tudi po deset manjših vdorov. Večinoma poteka cesta tik ob obali, na drugi strani pa je strmina, razmočena od neprestanega deževja, kar so idealni pogoji za plazove. Cestna služba je v stalni pripravljenosti in kot sva videla v primeru Makarore, tudi zelo učinkovita.

Pot sva nadaljevala ob reki Haast proti prelazu Haast Pass, preko katerega je včasih potekala maorska pot, po kateri so prevažali žad ali »green stone«, kot ga imenujejo. Na vrhu prelaza je postavljen mejnik, ki ločuje pokrajino Otago, iz katere sva prišla, od Westland-a, kamor sva bila namenjena.

Naslednjič: hoja po ledeniku in mestu zelenega kamna

  • Share/Bookmark

Vroče – mrzlo: lepo, a vedno v dežju


h1 21.02.2011

Počasi sem se spuščal po lestvi proti vratom pekla, le da v Te Anau-ju še nisem vedel, da bom skoznja tudi stopil. Težave z mehurjem so se namreč počasi stopnjevale in v kombinaciji z dežjem, ki  preko noči ni ponehal, sva se odločila, da Kepplerjev track, ki sva ga načrtovala po obisku Doubtful Sound-a, izpustiva. Vedela sva, da bo še dovolj priložnosti za hojo, tako na južnem kot severnem otoku.

Precej drage karte, 215 NZD, ki sva jih kupila v Queenstownu sva potegnila na plano in se odpeljala do 20km oddaljenega Manapourij-a. Mestece, ki je izhodišče za obisk Doubtful Sound-a leži ob jezeru Manapouri, na oziroma pod katerim obratuje podzemna elektrarna West Arm Power Station. S tako hitro ladjico kot v Te Anau-ju smo po drugem najglobljem jezeru NZ odbrzeli do elektrarne.

West Arm Power Station je bila razlog za podpis največje peticije s 265.000 zbranimi podpisi na NZ. Ob izgradnji so hoteli nivo jezera dvigniti za 30m, kar bi ga združilo z drugim največjim jezerom NZ, Te Anau-jem. Seveda bi tako poplavili ogromno zeleno površino med njima, kar je na noge dvignilo »zelene«, ki so s peticijo uspeli preprečiti neumnost vlade. Leta ‘72 je bila izvoljena nova vlada, ki je večinsko podprla »zelene« in neokrnjenost narave je bila zagotovljena.

Z avtobusom, ki so ga z ladjo prepeljali na ta del jezera za turistične namene (druge poti ni), smo se po zelo ozkem tunelu, dolgem 2km, spustili 200m pod gladino jezera. Na koncu je obračališče za avtobuse, kjer svoje mojstrstvo pokažejo šoferji avtobusov :) .

Voda iz jezera Manapuri skozi dolg tunel pada na turbine in se izliva naprej v Doubtful. Po zanimivem izletu pod zemljo smo se odpravili po slabi, ozki, makadamski cesti do začetka Sounda.

Doubtful Sound je poimenoval James Cook, vendar zaradi močnih vetrov, ki pihajo v Sound vanj ni nikoli zaplul, saj se je bal, da se z ladjo na jadra ne bo mogel vrniti. Fjord je večji kot Milford Sound, vendar nekoliko manj spektakularen zaradi svoje širine. Je pa zato precej manj oblegan od turistov ;) .

Voda je na površini smaragdno zelena in sladka, spodaj pa je morska voda. Zeleno barvo da tanin, ki ga obilica dežja spira po strmih pobočjih v fjord. Kljub temu, da so stene strme in zaradi neprestane erozije zadržijo izredno malo zemlje, je na pobočjih polno rastlinja. Kako krhka je ta naveza, kažejo trikotne lise, ki segajo od vrha do vodne gladine. Nastanejo, ko korenine enega drevesa na vrhu popustijo, kar ima za posledico verižno reakcijo, ki za seboj potegne celo pobočje ter zdrsne v vodo.

Slapovi, ki v tankih curkih pršijo z vseh strani in so visoki do 200m usahnejo v eni uri, če ni dežja. Voda se nima kje zbirati, zato takoj odteče, vendar ni strahu, da bi pri taki količini padavin, kot je v tem delu dežele, velikokrat videli Sound brez slapov ;)

Z ladjo smo se odpravili proti ustju fjorda in sproti naleteli na vrsto delfinov po imenu bottle nosed dolphins. So precej večji od hektorjev iz Akaroe, a še vedno manjši od kakšnega »Flipperja«. Tako kot vsi delfini so precej družabni in se ladji zelo približajo, zato je kapitan večkrat zmanjašal moč  motorjev, da ne bi poškodoval mladičev, ki so plavali ob materah.

Veter je bil vedno močnejši in ko smo se bližali ustju je na palubi postalo nevzdržno. Veter je bil tako močan, da brez opore preprosto nisi mogel stati, z obrazom proti vetru, pa se ni dalo niti dihati. Kapitan nas je zato povabil v zavetje kabine in od tu smo si lahko ogledali otok v samem začetku fjorda, ki so ga naselil tjulnji. Po pravici povedano, veliko nisva videla, saj so orjaški valovi, ki sem jih v dolžino ocenil na kakšnih 30-40m,  premetavali kot za stavo. Natašine »Dramina tabletke« niso veliko pomagale in je bila vesela, da smo neprijazno okolje kmalu zapustili. Ob vračanju smo ponovno srečali delfine, ki so bili še bolj razigrani in so skakali iz vode. Lep pogled :)

V zavetju fjorda je kapitan ugasnil motorje in hitro smo ugotovili zakaj se imenuje Doubtful Sound. Tišina, da bolijo ušesa! Slišiš zvonjenje v lastnih ušesih in šele po nekaj 10 sekundah zaznaš zvok tisočerih, drobnih kapljic, ki rahlo padajo na zeleno gladino. Ne dež, bolj vlaga, ki pada Opazovati naravo v takem okolju je bilo zame novo izkustvo, neprimerljivo s čimerkoli poprej. Postal sem sebičen in si želel, da bi bil tam sam, brez vseh ljudi okoli mene, ki jih resnici na ljubo, ni bilo veliko, a so me vseeno začeli motiti. Nataša je bila v tem trenutku, na srečo, na drugem koncu ladje ;) Vse prekmalu so zarohneli motorji, vrnili smo se v realnost in naprej proti izhodišču najinega 8-urnega izleta.

Ko sva se vrnila k šotoru, se je začelo mračiti in ker sva naslednji dan načrtovala pot proti Wanaki, sva spakirala in se vrnila v Queenstown. Sprehodila sva se po mestu, se v non-stop trgovini založila z nekaj živili in v cyber caffeju  izpraznila fotoaparat ter zapekla CD. Še eno noč sva preživela v slikovitem mestu, kjer je ravno nad najinim kampom razsvetljena kraljevala razgledna ploščad.

Naslednjič: 750km obvoz: WTF?

  • Share/Bookmark

Navdušenje se stopnjuje


h1 21.02.2011

Južni otok ima v primerjavi s severnim precej manj prebivalcev. Mesta, ki so na zemljevidu videti kot konkretna naselja so v praksi tabla s krajevnim imenom, kmetija, trgovina in včasih črpalka :) . Med kraji so tudi precejšnje razdalje, kar daje občutek samote, vendar v pozitivnem pomenu besede ;)

Od Christchurcha sva prevozila že 400km in v tem času srečala malo avtomobilov. Ker je promet redek, pokrajina pa prepredena z rekami in potoki, so mostovi preko njih eno pasovni. Če se slučajno srečata dve vozili ima eno prednost in drugo počaka, na prehodih čez večje reke pa so na sredini eno pasovnega mostu zgrajena izogibališča za dve vozili. Nič nenavadnega ni, če so na istem mostu po sredini voznega pasu še tračnice :shock:

Kljub slabi poseljenosti in manjšem prometu so ceste urejene. Pred vsakim ovinkom je tabla s priporočeno hitrostjo, asfalt pa nudi odličen oprijem gumam tudi v dežju. Če je asfalt tak, kot ga poznamo doma, je ob cesti tabla za spolzko cestišče :)

Queenstown je med večjimi mesti na južnem otoku, a ga vseeno prevoziš v nekaj minutah ;) Je nekakšna izhodiščna točka za priprave na treke, kot so Keplerjev, Milford ali Routeburn track ali za ogled nacionalnega parka Fiordland.

Fiordland je divje zahodno obalno področje razjedeno s fjordi povsem na jugu NZ. Količina dežja, ki pade v tem delu dežele je neverjetna celo za tropski pragozd: več kot 6000mm na kvadratni meter na leto! :shock: V praksi to pomeni, da neprestano dežuje ali rosi. Alpe, ki ločujejo zahodno obalo od preostalega dela, so previsoke za deževne oblake, ki jih veter prinese s Tasmanskega morja, zato svojo žalost izlivajo nad Fiordlandom :) . Vlažnost je seveda zelo visoka in vse skupaj botruje obilici rastlinja na strmih pobočjih.

Parkirala sva ob jezeru Wakatipu, ki objema Queenstown in se ob izstopu iz avta zagleda naravnost v visoko, strmo pobočje z gondolo in razgledno ploščadjo na vrhu. V načrtu sva imela tri ali pet dnevni Keplerjev trek, ki bi ga začela že na isti dan, kot sva prišla v mesto, kljub temu, da bi morala do izhodiščnega mesta narediti še 170km. Ocenila sva, da imava še dovolj časa, da se povzpneva na vrh razgledne ploščadi, zato sva jo mahnila skozi lepo urejen center mesta proti vznožju hriba.

Visoka cena vstopnice za gondolo in tabla, ki je nakazovala, da je do vrha pol ure ter dejstvo, da se na NZ nisva prišla voziti z vzpenjačami (ki je v primerjavi z ljubljansko dejansko tam z razlogom) sta naju prepričala, da sva se odločila za vzpon z močjo lastnih mišic. Že na začetku nama je bilo sumljivih teh 30 minut in nazadnje se je vzpon raztegnil na debelo uro in pol hoje po strmini do vrha. Očitno je na tisti tabli manjkala spredaj enka :twisted:

Razgled nad mestom in jezerom je vseeno poplačal trud, kljub temu, da sva bila slabe volje, ker nama je še nadaljnja ura spusta (skupaj že več kot dve uri minusa, kar je bilo ob kratkem dnevu veliko) preprečila, da bi odšla na Keplerjev trek.

Po premisleku sva se odločila, da si najprej privoščiva pozno kosilo in nato v Kathmanduju nakupiva še nekaj vrhunskih toplih oblačil. Nataša si je v trgovini z žadom kupila obesek, v bližnji info točki pa sva si rezervirala in plačala še mesto na ladji za ogled Doubtful sounda dva dni kasneje. Bolj znan je Milford Sound vendar bi morala do njega narediti še dodatnih 95km v eno smer iz že tako 175km oddaljenega Te Anau-ja.

Poiskala sva kamp in tokrat prenočila na toplem v udobju termo flisov :lol: To noč so nama kratili spanec le pijani sosedje na bližnji parceli, ki so iskali svoje spalne vreče in zbudili cel kamp :evil:

Naslednji dan sva se zarana odpravila proti Te Anau-ju. Vožnja ob jezeru Wakatipu je hitro minila in pot se je nadaljevala skozi redka naselja po prazni cesti, kjer po celo uro nisva srečala nasproti vozečega vozila. Ko sva prispela na cilj pri jezeru Te Anau, se je okolica drastično spremenila. Zelenje je nakazovalo drugačno podnebje in veter ter rahel dež sta to naslednji dan potrdila. Od tu dalje naju je slabo vreme, bolj ali manj ves čas, spremljalo vse do Aucklanda :shock:

Ker sva bila zgodnja, sva še oprala in posušila perilo, si ogledala mesto in se zvečer odpravila do pomola, kjer nas je čakal manjši hidro gliser, ki nas je preko jezera odpeljal do jame na drugi strani.

Glowworm Caves, kot se imenuje dvesto metrski sistem jam, poln slapov in toplih izvirov, je do konca druge svetovne vojne živel le v maorskih legendah, ko so ga nato na novo odkrili.  Dostopen je samo s plovili in ob izkrcanju smo se povzpeli po mokrih lesenih stopnicah do brunarice, ki se je skrivala med drevjem. Tu so nam na kratko razložili, kaj ti črvi sploh so. Gre za eno od razvojnih oblik v fazi razvoja muhe. Ličinke, pritrjene na stropu izločajo prejo, ki se v temi sveti in tako privlači mrčes, ki se ujame na te, do 50cm dolge, niti. Dostop do votlin je težak, saj so stropi nizki, del poti pa je potrebno premagati s čolnom. Luč je prižgana samo v delu, kjer se trenutno nahajajo obiskovalci, sicer je jama iz naravovarstvenih razlogov v temi.

Pogled na tisoče nitk v popolni temi, ki visijo s stropa in se močneje ali šibkeje svetijo, odvisno od stopnje lakote ličinke, je čaroben. Kot bi gledal zvezdnato nebo v jasni noči, le da tu doda poseben čar še bližina teh zeleno-modrih pik.

Po dveh urah in pol sva se vrnila v šotor in ponoči poslušala oglašanje živali, ki si je glede na zvok, ki ga je oddajala, nisva želela srečati: nekaj med volkom in kravo :shock:   :lol:

Naslednjič: tišina, ki jo slišiš

  • Share/Bookmark

Aoraki national park


h1 21.02.2011

Queenstown je mesto, ki sva ga umestila v spisek želja “to pa morava videti”. Ni šlo toliko za samo mesto kot za izhodišče za različne aktivnosti in za ogled “vročih” točk. Ko sem bil še doma, sem nekje bral, da bo v Arrowtown-u (o njem bo govora kasneje) ravno v dneh, ko naj bi se vrtela nekje okrog Queenstown-a, potekal vsakoletni festival. Le-tega sva si seveda želela obiskati kljub temu, da nisva vedela zakaj točno gre.

Obe mesti sta bili torej v smeri najine poti in ko sva to omenila Dušanu, nama je predlagal, da narediva še 80km-ski skok proti Alpam in si ogledava najvišjo točko NZ (in hkrati Avstraloazije) – Mt. Cook ali Aoraki. Aoraki v maorščini pomeni “ta, ki prebada oblake” in s svojimi 3755m kot najvišji od 27-ih vrhov višjih od 3000m, ki se dvigajo v tem nacionalnem parku, se tako tudi zdi :) Kako veličasten je šele bil videti pred letom 1991, ko se je njegov vrh dvigal čez 4000m! Decembra ‘91 se je namreč 14 milijonov kubičnih metrov skalovja in ledu v strašnem plazu zrušilo v dolino in na novo oblikovalo vrh.

Ni nama bilo težko skreniti s poti saj je ta potekala večino časa ob približno 60km dolgem jezeru Pukaki. Ko so se hribi na obeh straneh jezera začeli zbliževati in je jezerska gladina postajala vse nižja, nazadnje prešla v močvirnata tla in nato v suho travo, sva vedela, da bova vsak čas uzrla lepotca, zavitega v led in sneg. Ta lepota je zahtevala že mnogo življenj, saj ne odpušča nobene napake alpinista, ki si želi osvojiti  vrh, katerega so prvič zasedli leta 1884 domačini.

Še nekaj ovinkov in ob strmem pobočju sva zagledala hotel, ki večinoma gosti alpiniste. Na parkirišču pred njim je bila tabla z napisom “All visitors welcome”, kar se je nanašalo na samo parkiranje. To lepo priča o odnosu do turizma na NZ na splošno. Slovenski turizem, nasprotno, postavi tablo “Samo za goste hotela” :roll:

Aoraki se vidi že od tu, a sva se vseeno podala na dobro uro dolg sprehod po urejeni leseni pešpoti, ki je potekala po ozki ledeniški dolini polni ledeniških nanosov.

Razgledna točka Kea Point, kot se imenuje konec poti, je postregla s čudovitim pogledom na, s sončnim zahodom obsijan, Mt. Cook, pod njim pa še na Muellerjev ledenik.

Navdušena nad lepoto očaka sva se stežka  odpravila nazaj k avtu in na pot proti  pronočišču, ki sva ga določila dopoldan, ko sva bila še na Lake Tekapo.

Pokrajina se je sedaj močno spremenila in postala valovito hribovita, poraščena samo s travo, v stoterih odtenkih rjave barve. Fascinirala so me visoka, vitka drevesa, ki so se občasno pojavljala ob cesti v nenavadno živih jesenskih barvah.

Ko sva prišla v kamp, se je začelo temniti  (Kea Point je med visokimi stenami, zato je sonce tam prej zašlo ;) ) zato sva, sedaj že izkušena tabornika 8), hitro postavila šotor in preživela še eno mrzlo noč pod jasnim nebom.

Ko sva zaključila najin potovanje po NZ, nama je bilo žal, da se v tem trenutku nisva odpravila proti Dunedinu, Invercargilu in morda celo Stewart Islandu na jugu južnega otoka. Takrat pač nisva vedela, kako bo s časom, saj sva imela v načrtu nekaj večdnevnih trekov na severnem otoku.

Tako pa sva se zjutraj odpravila proti Queenstownu in upala, da je na razprodajah ostalo še kaj toplih oblačil :oops:

Naslednjič: svetleči se črvi

  • Share/Bookmark

Narava


h1 21.02.2011

Nisva veliko vedela o deželi, v katero sva se podala. Po površini desetkrat večja od Slovenije, štiri milijone prebivalcev, od tega večina na severnem otoku in še desetkrat toliko ovac so bili osnovni podatki. Na netu sva videla še nekaj kičastih slik za katere sva vedela, da so obdelane za turistične namene in česa podobnega seveda nisva pričakovala v naravi. Kakšna napaka! Te slike so bile, milo rečeno, borne. Velikokrat uporabljam in bom še uporabljal presežnike za opise stvari, ki sva jih videla, vendar se nobena slika niti beseda ne more približati veličastnosti pristnega izkustva v živo. Od posušenih ravnic, ki so bežale mimo oken avtomobila, do zelenih gričev polnih ovac in oddaljenih zasneženih vrhov alpske verige, za katero sva vedela, da je mejnik med slabim in še slabšim vremenom :twisted: Nisva se obremenjevala s tem in kasneje sva od domačinke izvedela za rek, ki poleg vremena lepo opisuje tudi njihov slog življenja: some people enjoy the rain and some people get wet; don’t get wet. Velikokrat nama je prišel prav, saj je v povprečju šest od desetih dni deževalo. Jesensko deževje pač.

Bližala sva se kraju Lake Tekapo, kjer sva načrtovala nočitev in krajši treking naslednji dan. Zaradi nekoliko višjih okoliških hribov, ki so obdajali jezero se je sonce poslovilo še prej kot ponavadi (dan je trajal nekje od sedme do osemnajste ure), zato sva morala pohiteti s postavljanjem šotora. Našla sva primeren prostor v kampu ob jezeru in si v bljižnjem skupnem prostoru skuhala večerjo.

Turizem na NZ je neverjetno razvit. Pa ne toliko v komercijalnem pomenu besede, kot v smislu poskrbljenosti za gosta. Prenočišč veliko, prijazno in domače osebje, urejenost vendar ne sterilnost. Počutiš se popolnoma svobodnega, lahko doživljaš naravo povsem prvinsko, adrenalinsko, a je hkrati vedno poskrbljeno za tvoje udobje v vseh pogledih: dostopi do interneta v vsaki vasici, kempi, informacije…

V hišici je bilo nekaj parov in japonska družina, ki so se skupaj z nama izmenjevali za štedilnikom. Edino pravilo v takih kempih ali hostlih je, da pustiš za seboj tako, kot si dobil. Na voljo je ponavadi tudi nekaj posode in pribora, v kakšnem kotu je vrečka ali kartonasta škatla z napisom “free”. Tam odložiš hrano ali stvari, ki jih ne potrebuješ in vzameš kar ti pride prav. Solidarnost med popotniki.

Večino oblačil, ki sva jih imela s seboj, sva izbrala na podlagi praktičnosti. Športni, hitro sušeči se materiali in nizka teža so bili prioriteta pri izboru. V praksi se je pokazalo, da sva večino stvari imela ves čas v avtu (in jih nisva nosila s seboj, kot sva prvotno računala), oblačil, ki sva jih imela, pa nisva smela sušiti v sušilnikih, ki so bili na vsakem koraku za dolar ali dva :twisted: Tako sva perilo oprala v stroju, sušila pa na zraku, če le ni bilo preveč vlage. Zgodilo se je namreč, da sva imela zjutraj zaradi visoke vlažnosti bolj mokro perilo, kot je prišlo iz centrifuge :lol:

Ena takih športnih majic z napisom kolesarkega kluba je pri večerji zavedla nekega Slovaka, ki me je začel navdušeno ogovarjati, kot da se poznava že leta. Ko sem ga zmedeno vprašal “English?” mu ni bilo jasno, kako ga ne razumem. Očitno je napis na mojem hrbtu njemu zvenel povsem domače, zato je bil vesel, ker je tako daleč od doma srečal rojaka  :) Naprej smo debatirali kar v angleščini, saj se kljub sorodnosti jezika z kaj več kot “ahoj” in “kolesarski” nismo mogli pogovarjati :)

Stemnilo se je že kako uro nazaj zato sva se   samo še oprhala in skočila v spalke. Nataša se je po svoji navadi dobro oblekla, jaz pa sem mrknil v svet sanj v samih spodnjicah. Velika napaka, ki naju je kasneje stala nadaljnjega taborjenja, saj so se temperature ponoči zaradi zatišne lege in bližine Alp spustile precej nizko. Razen drgeta sicer na začetku ni bilo hujšega, kasneje pa sem zaradi vnetega mehurja nekaj dni trpel peklenske muke, ki so nazadnje celo botrovale obisku zdravnika  :evil:

Prebudila sva se v prelepo jutro, po zajtrku spakirala nahrbtnike in se odpravila na 3 ure oddaljen vrh Mt. John. Sonce, ki se je upiralo v jezero je sprva z bleščanjem zakrivalo oddaljene hribe, ko pa sva se po prvem delu poti obrnila za 180 stopinj in se je sonce že precej povzpelo nad jezero, sva ugledala fenomenalno pokrajino okoli sebe.

Kljub nezahtevni poti je bil zame vzpon precej naporen, saj sem bil dva tedna pred odhodom na NZ precej bolan (gripa) in se še nisem vrnil v staro formo. Nataša mi kljub temu ni prizanašala (mi je vračala za vse nazaj  :twisted: ) in kmalu sva bila na vrhu vzpetine, kjer je stal observatorij. Nekaj jabolk, ki sva jih včasih pojedla tudi po 2kg na dan :shock: , je tešilo lakoto, ko sva nemo zrla v 360° razgled.

Sledil je strm spust skozi smrekov gozdiček v kamp, kjer sva se (sem se :roll: ) utrujena sesedla v avto, odpeljala do bližnjega lokala, poslala e-pošto, kupila kivi nogavice :) , ki so kasneje prišle še kako prav in se usmerila proti najvišjemu vrhu NZ.

Naslednjič: njegovo veličanstvo, Aoraki/Mt. Cook

  • Share/Bookmark

The jurney begins


h1 21.02.2011

Easter sale ali velikonočna razprodaja je bila odlična popotnica za začetek poti. Če bi že prej vedela, da bova deležna 70% popustov pri oblačilih in opremi, bi na NZ prišla v spodnjih gatah in plačilno kartico v roki :lol: Aprila se na južni polobli pričenja jesen in v tem času je na NZ precej deževno. Temu primerno sva se tudi opremila, morda le za spoznanje premalo toplo ;) Tu so razprodaje prišle najbolj prav in Dušan naju je zapeljal po nekaj boljših trgovinah, kjer je pokazal svojo pogajalsko žilico in dosegel še nekaj dodatnih popustov. Kupiti sva morala tudi plinske bombice, ki jih nisva smela vzeti s seboj na letalo in nekaj priročne taborniške posode. Cene na splošno so povsem primerljive s cenami v Sloveniji z eno veliko razliko: plače na NZ so bistveno višje. Precej dražje pa so storitve, kar sva najprej opazila v gostinskih lokalih. Dušan, po srcu tudi kolesar, naju je odpeljal še do kolesarske trgovine, kjer so se mi cedile sline ob smešnih cenah za vrhunska kolesa.

Potem smo se naložili v njegov Opel Kadett  in se odpeljali proti Lytteltonu, pristanišču blizu Christchurcha, v katerega pripeljejo ogromno avtomobilov z Japonske.

Na NZ cveti trg z rabljenimi avtomobili. Na Japonskem menda obstaja zakon, ki za štiri leta star avto zahteva generalni servis. Ker je to velik strošek, se večina raje odloči za nov avto (kar je cilj zakona) starega pa proda. Ti avtomobili imajo volan na desni in bližina NZ je idealna rešitev za prodajo. Tako dobiš komaj štiri leta star avto za smešno nizko ceno.

V samem Lyttelton Harbour-ju so pristali prvi naseljenci Christchurcha in z Windy Rock Pointa smo imeli krasen razgled nad pristaniščem s parkiranimi rabljenimi avtomobili ter znano izletniško točko domačinov v ozadju.

Po Summit road-u, ki vijugasto vodi ob zalivu smo se spustili proti Somnerju, kjer se izliva reka Avon. Vzpetina nad zalivom, obrnjena proti Pacifiku in z veliko peščeno plažo pod seboj je bila videti kot svojevrsten Beverly Hills: lepe hiše, le da so preproste in simpatične.

Dušana je priganjal čas, zato smo se ob njegovih komentarjih o mimo bežeči pokrajini, odpeljali proti letališču, kjer naju je čakal avto.

Prijazno osebje naju je ob smešnem izgovarjanju najinega domačega naslova preverilo, nama razložilo pravila vračanja vozil in kot bi trenil sva imela v roki ključe Toyote na kateri so bile Savine gume  :shock:   :lol:

Hiter pregled vozila, premetavanje prtljage iz Dušanovega avtomobila in že smo bili na poti proti avtocesti, do katere sva sledila najinemu gostitelju in vodiču prva dva dneva.

Bil sem nekoliko zaskrbljen zaradi vožnje po mestu, saj je potrebno prilagoditi desno pravilo vožnji po levem pasu. Namreč, če v križišču zavijaš levo imaš prednost pred nasproti vozečim vozilom, ki zavija desno. Dušan je to ocenil kot prednost, saj vozila tako hitreje izpraznijo križišče. Čuden je tudi občutek za položaj na cestišču, ker nisi vajen voziti blizu levega roba cestišča. Tako sem se raje držal sredinske črte in na ta način ves čas vedel koliko maneverskega prostora imam ob strani.

Pred vstopom na highway, kar ustreza naši magistralki, na južnem otoku pa je to tudi najvišji rang ceste, smo se ustavili v nakupovalnem centru, kjer sva se založila z živili in poslovila od Dušana.

Ravna cesta, na kateri je hitrost omejena na sto km/h, naju je po slabih štirih urah in 225 km spoznavanja s pokrajino ob poti pripeljala do Lake Tekapo, kjer sva načrtovala prvo nočitev v šotoru :)

Naslednjič: narava, ki te s svojo lepoto spravi na kolena

  • Share/Bookmark

Končno v deželi Maorov


h1 21.02.2011

Tri ure leta, kolikor je bilo potrebnih za zadnji del poti, je minilo kot bi mignil. Za Natašo, ki je večji del celotne poti preživela v svojem priljubljenem svetu, v katerega pobegne ob premagovanju večjih razdalj ;) , zbujanje ni bilo pretežko, saj sva v Christchurchu pristala ob 22.40 po lokalnem času. Torej se je ob 12-urni razliki doma šele dobro pričelo delovno jutro. Še preden sva izstopila sva si oddahnila ob pogledu na najino prtljago, ki sva jo skozi lino zagledala na transportnih vozičkih in je nisva videla od Brnika. Pogoste izgube prtljage, ki se dogajajo na letališčih so nama povzročale skrbi, saj v ročni prtljagi nisva imela veliko opreme za preživetje.

Na letališču naju je pričakal že rahlo zaskrbljen Dušan. Letalo je imelo polurno zamudo, poleg tega pa so naju na letališču temeljito pregledali in očistili najine pohodne čevlje, da so se svetili bolj kot v trgovini ob nakupu :) . Na NZ namreč zelo vestno skrbijo za ohranitev prvinske narave in vsako seme, ki bi bilo na šotoru (ta je bil nov), palicah ali obutvi bi lahko pognalo novo vrsto rastlinja v deželi. Tega si še posebej ne želijo zaradi bližine Avstralije, od koder je strogo prepovedan uvoz odprte hrane, živali in semen. Velja v obe smeri :)

Družinski prijatelj Anton Omerza, po domače Tonček, je napisal novo knjigo, katero je želel poslati svojima prijateljema Dušanu in Anici (o njej Tonček pravi, da je bila njegova muza pri ustvarjanju :) ) in ker sva bila ravno na poti  tja je preko naju poslal izvod. Dušan se je ponudil, da naju pričaka na letališču in naju odpelje v [url=http://www.newexcelsior.co.nz]hostel[/url], ki sva si ga za prva dva dni rezervirala že od doma. Prispela sva v nedeljo, kateri so sledili velikonočni prazniki in nisva hotela ničesar prepuščati naključju. To se je izkazalo za dobro potezo, saj sva nenadoma postala zelo utrujena in iskanje hostla bi bilo mukotrpno opravilo. Dušan nama je dal svojo telefonsko številko za primer, če bi kaj potrebovala in nama za naslednji dan zjutraj uredil izlet v bljižnjo Akaroo, za popoldan pa naju povabil k sebi domov na pirhe  :D Hvaležna za topel sprejem, sva se po slovesu zavalila v pograde in zaspala kot ubita.

Zjutraj sem najprej poklical v [url=http://www.ezy.co.nz/]EZY RENTALS[/url], potrdil rezervacijo avta in se dogovoril za prevzem v torek. Nato sva si v bljižnjem lokalu privoščila zdrav zajtrk in se pol ure kasneje pred hostlom vkrcala v kombi, oziroma, t.i. shuttle, ki je na določenih točkah pobiral kandidate za obisk Akaroe, 82 km in dve uri vožnje oddaljeno idilično vasico. Francoska naselbina, katere ime v maorščini pomeni “dolg zaliv” sva najprej zagledala z vzpetine, kjer smo imeli kratek postanek pred spustom po cesti po kateri poteka tudi vsakoletna kolesarska dirka, kot mi je pozneje omenil Dušan.

Ulice s francoskimi imeni so se pojavljale na vsakem koraku do zaliva, kjer smo se vkrcali na barko in odpluli proti odprtemu morju. Cilj je bil ogled malih hektor delfinov in modrih pingvinov. Vožnja ob strmih pečinah je razkrila naravo nastanka NZ: vulkanske usedline so barvasto izrisevale stene, ki so počasi drsele mimo nas, vključno s skalo v obliki slonove glave in pod silo vetra upognjenih dreves na vrhu pečine. Drobni delfini so nas seveda prišli pozdraviti, od daleč pa smo videli par plahih modrih pingvinov in celo za ta del neznačilnega tjulnja, ki je bil ravno v lovu za hrano.

Ob vračanju smo se peljali še mimo plavajoče farme lososov, kot sem kasneje izvedel, vrste ribe, ki so mi jo ob mojem neprevidnem naročilu, postregli na letalu    :evil:   :lol:

Preostanek časa do povratka v Christchurch sva porabila za ogled vasice in vzpon nad zaliv, kjer je bil lep razgled nad celotnim območjem, na spustu po drugi strani pa sva si ogledala še francosko pokopališče.

Tu sva prvič opazila visoke cene storitev: pizza je stala 2x več kot v Sloveniji :shock:   in tudi ostala hrana ni bila poceni. Prva priložnost je bila tudi za ogled cen hiš, ki so se gibale med 50.000 in 200.000 NZD.

Vrnitev v hostel je ob zabavnem vozniku hitro minila in kot bi trenil so kazlaci na uri pokazali čas, določen za zmenek z Dušanom. V nakupovalnem centru, kamor smo šli po nekaj špecerije za večerjo, smo srečali Dušanovo prijateljico, Slovenko, kar je nakazovalo na to, da je v tem mestu precej Janezov in kasnejši pogovor pri najinih gostiteljih je to tudi potrdil.

Anica, ki sva jo sedaj spoznala je pripravila  dobrote, ob katerih smo se mastili med pogovorom o življenju na NZ. Večer je hitro minil in Dušan se je ponudil, da nama naslednji dan razkaže še mesto in naju odpelje do EZY-ja.

Druga noč v hostlu je minila še hitreje kot prva; začeli so se kazati znaki časovne razlike  :D

Naslednjič: slovo od Dušana in prva vožnja z desnim volanom po levem pasu  :lol:

  • Share/Bookmark

Sydney


h1 21.02.2011

Po dolgem poletu z Jumbo mrcino na katerem sem si  med drugim ogledal film z Brankom Đurišičem v glavni vlogi :shock: sva pristala v Singapurju. Čudovito urejeno letališče, polno brhkih lepotic, kar je priznala tudi Nataša :) , je bil le kratek vmesni postanek do Sydneya. Ker sva le-tu morala čakati 12 ur na naslednje letalo za NZ sva si že doma uredila turistično vizo na Dunaju, da sva lahko zapustila letališče za nekaj ur. Bilo bi škoda izpustiti priložnost obiskati nekaj od najbolj poznanih turističnih točk na modrem planetu. Neizkušenost naju je takoj stala nekaj dolarjev, ko sva stopila iz preddverja letališča na urejeno ploščad pred njim. Brkati mož turškega izgleda naju je takoj povabil v svoj kombi, ki je po izgledu konkuriral tistemu avtobusu iz “Ko to tamo peva”. Za ceno, ki se je zdela sprejemljiva naju bo odpeljal v center Sydneya. Skobacala sva se v podrtijo in nato deset minut čakala, da je Mustafa našel še dva para, nakar smo skupaj odšli na adrenalinsko vožnjo proti Sydneyski operi. Podobnost kombija s tistim avtobusom se je prenesla tudi s šoferja Miškota na našega Mustafo. Ni vozil ravno “vezanih oči” počutila sva se pa podobno kot neprivezana gajba krompirja na ljubljanskih trolah. Vesela, da sva preživela divjo ježo v središče mesta, sva plačala Brkotu 2x več po osebi kot če bi na letališču sedla na vlak, ki je bil samo za vogalom pa še povratno vozovnico bi imela :shock: Tako pa sva morala za vrnitev kasneje plačati še podzemno železnico do letališča :evil:

Ura je bila zgodnja in prvi vtisi o mestu niso bili prav dobri: povsod beton in asfalt, visoke stolpnice so metale temne sence na ulice in vsepovsod polno smeti na cesti (kar so sicer čistili z vodnimi curki pred katerimi sva bežala).

Kratek čas, ki sva ga imela na voljo sva želela dobro izkoristiti zato sva se odpravila proti prvi znamenitosti Sydneya, veličastni operi. Že na letalu sem si ogledal dolg dokumentarec o gradnji te nenavadno oblikovane stavbe, ki stoji v mestnem zalivu poleg Harbour Bridga, druge znamenitosti v tem delu mesta. Ko vidiš to čudo v živo te spreletavata občudovanje in spoštovanje do arhitekta, ki si je to zamislil in po ogromno problemih dokončal fantastično idejo. Menda je tudi akustika izvrstna in morda si kdaj celo privoščim tudi obisk kakšnega nastopa v tej operi: ne dvomim, da bi bila to nora izkušnja  :D

Po hitrem ogledu Government Gardens in Harbour Bridga (nisva se povzpela nanj ;) ) sva peš krenila proti Sydneyskem akvariju, kjer sva si ogledala bolj ali manj strupene zadeve, ki plavajo ali lezejo po Avstraliji.

Čas se je iztekal zato sva jo mahnila nazaj proti letališču. V podzemni nikakor nisva našla pravega vlaka za letališče. Iz zmedenosti naju je rešila in v pravo etažo napotila domačinka, ki nama je razložila sistem delovanja. Svašta, vlaki v nadstropjih: res sva prišla iz nekega zakotnega sveta :) Na poti sva ugotovila, da nama na splošno mesto ni preveč všeč; vsaj to kar sva v kratkem času lahko videla. Letalo za Christchurch je že čakalo, prav tako pa tudi 3000km poti čez Tasmansko morje, ki naju je še ločevalo od končnega cilja.

Naslednjič: Dušan in Anica

  • Share/Bookmark

Nova Zelandija


h1 21.02.2011

Predgovor: vsi posti v kategoriji Nova Zelandija so repost. Stari strežnik, kjer je prej gostoval moj osebni blog ne obstaja več, zato pa še vedno obstajajo želje, da bi se NZ part dobil online. And there it is…

p.s.: komentarji dobrodošli, popravki tudi ;)

p.s.2: slik ne bom ponovno lepil; nekaj si jih lahko ogledate v obliki kratkega filma tukaj

Kljub temu, da je minilo že 13 mesecev odkar sva se vrnila z Nove Zelandije so spomini še zelo sveži. Velikokrat sva že poročala o deželi “pod deželo tam doli” in velikokrat je bilo govora o tem, da spraviva avanturo v e-obliko. Vsega se ne da povedati z besedo, niti s sliko, se bom pa tu v obliki dnevnika potrudil čim bolj živo opisati najino doživetje v sledečih postih.

Potovati na dopust na NZ je nevarno početje: lahko se vam zgodi, da se ne vrnete! Prostovoljno :lol: Dežela, ki je podobna Sloveniji tako po geografski legi, vremenu, naravi, kot številu prebivalcev, pa vendar tako drugačna po mentaliteti prebivalstva, dojemanju življenja samega in razvoju.

Tam sva preživela slab mesec in v tem času nama je NZ zlezla pod kožo v vsej svoji preprostosti in skrivnostnosti hkrati. Še nikoli me niso spreletavali taki občutki, kot so me od trenutka, ko sem stopil na to vulkansko deželo: počutil sem se, kot da sem se odzval na klic. Pa čeprav se mi nikoli ni niti sanjalo, da me kdo kliče tja :)

Kako se je vse skupaj sploh začelo

Se spodobi, da se zaobljubi v čast odpraviš na kakšno potovanje, ki bo zaključilo in hkrati začelo novo obdobje v tvojem življenju. Ampak kam na medene tedne? Morda Rim, kakšno Špansko zgodovinsko mesto ali Francosko mesto zaljubljencev. V roke sva vzela katalog in v njem našla 4 dnevni izlet v Pariz. Ok, če se že gremo romantiko bo to pravo mesto za mladoporočenca, čeprav nič kaj originalno  :) Pogledava ceno, ki me tako razjezi, da bleknem stavek, ki je vse obrnil na glavo: ne dam cele plače za cijazenje z avtobusom, ušive tri nočitve, pa če v Hiltonu spiva; dam raje dve plači  Zvonetu Šerugi za njegove avanture in vsaj imam kaj od tega :D . Sledečih trenutkov nisem dobro dojel. Nataša je izkoristila moj izpad, z vsemi štirimi zgrabila priložnost in še preden sem se dobro zavedel je bila na internetu odprta Zvonetova stran s potovanji bogu za hrbet   :shock:

Nisem pristaš kataloških dopustov (kljub temu sva še isto leto v “ol inkluziv” varianti obiskala Kubo, a o tej odisejadi kdaj drugič :lol: ), ne da se mi voziti z avtom ali avtobusom (grem raje s kolesom do Splita, kot s smrdljivim štirikolesnikom do Paga) toda take zadeve kot so se ponujale na tej strani so hitro pritegnile mojo pozornost. Izbrana destinacija je bila Indonezija, natančneje Irian Džaja. Nekaj telefonskih pogovorov in z Zvonetom sva se dobila v gostilni pri Micki, kjer je njegova informativna točka za vsa potovanja. Manjkala je ena sama pomembna podrobnost. Za rezervacijo bi morala imeti s seboj vsak 100k nekdanjih tolarjev, tako pa sva po sistemu “kdor prej pride, prej melje” pristala na rezervni listi za morebitno novo skupino, ki bi se oblikovala v primeru zadostnega števila novih prijav  :(

Čez kakšen teden me je Zvone poklical in mi sporočil, da kljub trudu ni mogel sestaviti še ene ekonomsko opravičljive skupine, v prvi skupini pa je lahko max. 16 udeležencev, pa še tu je že dodal 2 več. Spet sva bila na čakalni listi, če bi kdo odstopil, kar pa se seveda ni zgodilo.

Žalostna zaradi propadle avanture, katere sva se resnično veselila, sva si rekla: kamor je šel bik, naj gre še štrik. Če sva se že pripravila, da greva nekam na tisti konec sveta, poglejva kam pade prst na zemljevidu :D No, tako zelo obupana nisva bila, sva se pa zagledala v velik kontinent na južni polobli. Tisti “kot rit in srajca” prijatelj se bo spomnil, da sem že kot mladec govoril, da si bom nekoč morda ne samo ogledal Avstralijo, ampak tam tudi živel.

Ko sva si tako gledovala prostrana puščavska območja nisva mogla mimo ugotovitve, da tam razen velemest, vročine in strupenega življa ne bova doživela in videla nič posebnega. Poleg tega je obstajala velik verjetnost, da bova tam srečala več Slovencev kot zjutraj na Ljubljanski tržnici branjevk. Pogled mi je zašel nekoliko JV od celine Slovenskih migrantov in tam se je v obliki dveh podolgastih otokov skrivala Nova Zelandija.

“Ha, zakaj pa ne” sem izjavil drugi usodni stavek in Nataša je z velikim navdušenjem sprejela dejstvo, da me bo za dopust spravila kam dlje kot samo do Monsene v Istri.

Vedela sva, da bova šla tja aktivno preživljati dopust zato nisva niti iskala programov potovanj. Ni naju mikalo, da bi skakala za visoko dvignjenim dežnikom vodiča, se prilagajala muham “HP” (op. HP=hotelska pi..a po avtorju izraza Zvonetu Šerugi :) ) in nato še mastno plačala. Na, bog ga blagoslovi, vsemogočnem internetu sva pričela z zbiranjem informacij in v roku meseca dni so bile letalske karte razervirane, v Christchurchu na NZ najet avto za 24 dni, nakupljena oprema za kampiranje in dorečena okvirna pot. Nisva se hotela obremenjevati z načrtom poti, ki naju bi silil v hitenje in lovljenje “stvari, ki jih moraš nujno videti”,  :roll: zato je bila določena samo smer potovanja – južni otok proti jugu in nato po zahodni obali nazaj proti severnemu otoku in zaključiva v Aucklandu. Edini vodič je bila knjiga Lonely Planet – vredna svojega denarja.

Z Brniškega letališča sva z že prvo zamudo poletela proti Frankfurtu in od tam v Singapur.

Naslednjič: Sydney

  • Share/Bookmark